O smrti

V prihodnjem koncu tedna se bomo vsaj na zunaj več posvečali pokopališčem in svojim prednikom, ki so že umrli. Vsako leto tako delamo. Najprej krasimo svoje grobove, pogledamo sosedovega ter ogledujemo splošno urejenost pokopališča in obiskujemo svoje pokojne. Bližnje in daljne sorodnike. Obudimo spomine, srečamo nekaj znancev in se udeležimo molitev. V mojem otroštvu smo po večernih molitvah nato doma jedli kostanj in pili mošt.

Moramo pa si priznati, da vse to počnemo zaradi nas, živih, kajti oni na drugi strani ne potrebujejo urejenih grobov in tisoče sveč. To delamo mi zaradi sebe in zaradi svoje kulture. V zadnjih letih predvsem s svečami verjetno že pretiravamo. Seveda pa je zelo prav, da ohranjamo spomin na mrtve in jim izkazujemo dostojno bivanje v skupnem domu. Pred leti sem se sprehajal po Skopju. Sredi balkanske neurejenosti in nesnage je bilo urejeno in čisto pokopališče žrtev prve svetovne vojne. Domačin mi je razložil, da še danes francoska vlada plačuje človeka, ki skrbi za to pokopališče. To, da bomo nekoč umrli, je ednino zagotovljeno dejstvo.

Smrt danes želimo izbrisati iz svojega vsakdanjika. O njej se nočemo pogovarjati, umiranje vedno bolj prepuščamo institucijam, saj že več kot polovica ljudi umre izven doma, čeprav si večina želi umreti doma in med domačimi. Še vedno pa so po svetu kulture z močno vlogo religije, ki smrt sprejemajo kot najbolj naraven del življenja, in še več – sprejemajo jo le kot prehod v drugačen način bivanja. Kaj je res, bomo videli, ko bomo umrli! Prav gotovo se nam sprejemanje smrti spremeni, ko nam umre nekdo od najbližjih ali ko smo se vsaj enkrat pobliže srečavali z možnostjo smrti. Na skrajnem koncu življenja je ljudem pogosto zelo žal, da so imeli neurejene odnose z bližnjimi.

Ni pa nujno, da se smrti vedno bojimo. Trenutno je ni, ko pa pride, mene ne bo več. Lahko jo celo sprejmemo kot modro sopotnico. Kadar ne vemo, kako naj se odločimo, se lahko postavimo v trenutek svojega konca in lažje se bomo odločili tako, da bomo mirni in da bomo na svojo odločitev ponosni mi sami in naši potomci. Tudi pri razvrstitvi vrednot, za katere se je smiselno truditi, nam misel na smrt pomaga. Še na nobenem nagrobniku nisem videl, da bi pisalo, kako zelo je žal pokojniku, da ni imel več delnic in da ni zgradil še treh hiš. Zelo je pomenljiv napis na vhodu v šenčursko pokopališče: »Kar ste vi, smo bili nekoč tudi mi in kar smo mi, boste nekoč tudi vi«. In res ne vemo, koliko časa bom jaz še pisal kolumne in koliko časa jih boste vi še brali. Do takrat pa se potrudimo delati najboljše – jaz pisati in vi uživati ali kritizirati v branju. Dokler nam bo dano.