Mladi in stari
Vsi smo bili mladi, če bomo imeli srečo, bomo dočakali tudi starost. Obe obdobji sta naravni del življenja in vsako od njiju je polno in bogato. Imata svoje bisere, ki jih lahko vidimo in občudujemo, lahko tudi ne. V vsakem društvu, organizaciji, podjetju, ne nazadnje v družini se prepletajo mlajši in starejši. Naravno je, da so mlajši vedno bolj izobraženi in spretni. In naravno je, da imajo starejši izkušnje, ki so jih pridobili z leti. Idilično je, če se ti dve komponenti lepo dopolnjujeta, mladost s svežino in energijo in starost z modrostjo in zrelostjo. Pa je to težko doseči. Stari zlepa ne prepustijo mesta mlajšim in mladi se venomer pritožujejo čez stare. Vendar ustanove, društva, skupnosti, kjer starejši ne prepustijo mesta mlajšim, ne napredujejo. In ko obstaneš na mestu, že nazaduješ. Zakaj je starejšim težko prepustiti voz odločanja in vodenja? Morda niso dobili dovolj pomembnosti, priznanja … Pogosto težko prepustijo svoje mesto moški ženskam. Pa so bile Marija Terezija, Margaret Thatcher in danes Angela Merkel ene najbolj sposobnih vodij vseh časov.
Take skupnosti so pogosto v župnijah pevski zbori. Ne poznam župnije, kjer se ne bi pevci primerjali med seboj. Ne vem, zakaj sploh mislimo, da smo pevci tako pomembni. Obredje polepšamo. V resnici pogosto manjka ponižnosti in zavedanja, da le služimo in častimo boga. Obstajajo primeri, ko so vasi dobesedno razdvojene in se rodbinski prepiri o tem, katera rodbina je bolj strokovna ali bolj ljudska v petju in glasbi, vlečejo več generacij. V drugem kraju je ob petelinjenju več pevskih skupin nekdo tretji izključil varovalke za orgle. Kako so potem prepevali, ne vem …
Sprašujem se, zakaj se preprosto ne da dogovoriti med seboj tako, da bi bili vsi zadovoljni. Zakaj starejši ne dajo priložnosti mlajšim in zakaj mlajši nočejo sodelovati s starejšimi? Ali so to zgodbe o visokih cedrah, dveh petelinih ali tista o jajcu in kuri ...? Zakaj ne bi mogli poudariti raznolikosti? V nekem segmentu so boljši starejši, v drugem pa mlajši. Zakaj bi morali vse skupaj staliti v lonec, ki na koncu izgleda kot tuljenje, kdo bo močnejši. Zakaj ne moremo sodelovati v tistem, v čemer smo dobri, in poudariti različnosti? Danes vsi govorijo o bogastvu raznolikosti, in ne o stapljanju v nasilno enakost. Nisem še videla, da bi lahko različni pevci in zbori nastopali skupaj in hkrati tudi posamično. V nekih pesmih skupaj, hkrati pa bi poudarili svojo posebnost, inštrumente, soliste, mladost in igrivost. Starejši pa svoje moške vrste, ki tako radi stopijo skupaj in udarijo eno po svoje … Mogoče pa nam bo v tem uspelo. Sem posebnež, optimist in sem se sprijaznila s tem, da je neskončno dolgočasno biti povprečen …
Med mladimi in starimi je velik prepad … zakaj ne bi zgradili mostov ... tudi na cerkvenih korih …