Popoln zavoj je postal rutina

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 27. oktober 2015 / 10:14

V začetku prejšnjega tedna je po nekaj letih v Slovenijo spet prišel Šved Ingemar Stenmark, nesporna svetovna smučarska legenda – tokrat, da obeleži sedemdesetletnico Elana. Tudi zdaj se je najprej ustavil v Radovljici pri svojem dolgoletnem serviserju, prijatelju Juretu Vogelniku.

Radovljica – Zaradi tesne povezanosti z Elanom, katerega smuči je uporabljal tako rekoč od začetka do konca svoje izjemne kariere, je bil Ingemar Stenmark vseh 16 let, kolikor je kraljeval na svetovni smučarski sceni, vedno tudi malo naš, slovenski. Tudi mi smo bili ponosni na njegovih še danes rekordnih 86 zmag, 45 drugih in 28 tretjih mest. Stenmark je bil najboljši na olimpijskih igrah leta 1980 v Lake Placidu v slalomu in veleslalomu, trikrat pa je bil zlat na svetovnem prvenstvu. Trikrat je bil tudi skupni zmagovalec svetovnega pokala, poleg tega pa je osvojil še po osem slalomskih in veleslalomskih globusov.

Radovljičan Jure Vogelnik je postal njegov serviser že leta 1974; skupaj sta ostala vse do konca Stenmarkove kariere leta 1989. »Spomnim se, kako sva se prvič srečala,« je v nedeljo popoldan, ko smo se srečali pri njegovi hčerki Alenki, pripovedoval Vogelnik. »Bil je skupaj s še tremi fanti, vsi so imeli dolge lase. Vstopil sem v prostor in jim povedal, da prihajam iz Elana in jim prinašam smuči. Spomnim se tudi, kako zdelani so bili robniki njegovih smuči … Kako si sploh vozil z njimi, Ingemar?« se je obrnil k danes 59-letnemu, še vedno zelo resnemu in umirjenemu gospodu.

Drži, da ste prve Elanove smuči dobili kot darilo ob eni od svoji prvih zmag?

»Ne, ni bilo darilo. Prvih Elanovih smuči nisem dobil, kupil sem jih, tri pare. Za zares majhen denar, kake tri, štiri evre za par. S prijateljem Stigom Strandom sva bila na treningu skupaj z mladinsko švedsko reprezentanco na severu države. Tam je bil tudi manjši smučarski sejem in Elan je bil eden od razstavljavcev. Vprašali so naju, ali bi smučala na Elankah, pa sem jih kupil za naslednjo sezono.«

In tako se je začelo vaše dolgoletno sodelovanje?

»Na začetku sem smuči vzel, ker so bile poceni. In dobre so bile.«

Leta 1974 ste začeli sodelovati s serviserjem Juretom Vogelnikom.

»Bil sem edini v švedski ekipi, ki je imel nekoga, kot je bil Jure, vsi drugi so si morali sami pripravljati smuči.«

Zakaj 15 let le Jure Vogelnik?

»Ker je dober človek. Zame je pomembneje, da imam z ljudmi, s katerimi delam, dobre odnose. Če smuči ne bi bile stoodstotne, ne bi bilo tako hudo, kot če ljudje okoli mene ne bi bili pravi. Toda tudi smuči so bile dobre.«

Zdaj ni v navadi, da bi najboljši smučarji tako dolgo delali z istim serviserjem in imeli isto znamko smuči.

»Ne, zdaj jih menjajo bolj pogosto.«

Zakaj jih niste tudi vi?

»Seveda sem preizkušal tudi druge smuči, da bi videl, ali bi jih zamenjal. Pa jih nisem.«

Zakaj?

»V glavnem zato, ker sem bil s svojimi zadovoljen. V primerjavi z drugimi so bile vsaj enako dobre, če že ne boljše. Poleg tega sem bil res zadovoljen z ljudmi iz Elana, z Juretom in drugimi.«

Koliko ljudi je bilo v vašem timu?

»Bili smo samo jaz, Jure in Herman Nogler. Pozimi pa smo potovali z vso švedsko reprezentanco. Deset smučarjev in štirje, pet trenerjev.«

Fizioterapevta niste imeli?

»Nekajkrat pa res …«

Sledi smeh, med katerim s prstom pokaže na Jureta Voglenika. »Za vse sem bil sam,« pristavi. »Ko je bil Ingemar že pripravljen na štart, so me po radijski zvezi klicali trenerji in opozarjali na kritične točke na progi: zgornji del, tretji zavoj, prelomnica ... Jaz pa sem se obrnil k Ingemarju in ga vprašal: 'A a hočeš kaj slišati?' Samo odkimal je. Saj je videl, kakšna je proga. Če je pred štartom poslušal opažanja trenerjev, je na progi ves samo čas čakal, kdaj bo prišel 'tisti' del, namesto da bi se skoncentriral na dejanske razmere.«

Je bil Jure na štartu kaj živčen?

»On ne, jaz sem bil.«

Nikoli ni bilo videti.

»Pa sem bil, zelo.«

Ste imeli za premagovanje napetosti kakšno posebno rutino?

»Ne, težko bi jo bilo imeti, ker so s štartom včasih odlašali. Če si imel rutino, štart pa je bil prestavljen, si se znašel v težavah, vse je šlo narobe. Zato se mi je zdelo, da je najbolje biti brez rutine. Sposoben sem se bil hitro prilagoditi spremembam.«

Menite, da je bila to, ob vseh drugih, ena od lastnosti, zaradi katerih ste bili tako zelo uspešni?

»Ja, vsekakor. Poleg tega sem se bil sposoben prilagoditi različnim snežnim pogojem. Takrat je bilo težko ugotoviti, kako trda je snežna podlaga, ki je pred tekmo nismo mogli testirati. Šel si na progo in se takoj prilagodil stanju na njej. Zdaj je verjetno drugače, ker sneg polivajo z vodo in utrdijo, tako da je bolj jasno, kakšni so pogoji na progi.«

Katera je bil glavna tehnična sprememba, ki ste jo doživeli v svoji karieri?

»Upogljivi količki, zagotovo.«

Zdaj na smučišču uporabljate čelado?

»Seveda, tudi takrat, kadar smučam s hčerko. Saj veste, vedno je možnost, da bo kdo pripeljal od zadaj in te zbil. Poleg tega ljudje zdaj vozijo bistveno hitreje, kot so pred desetimi leti.«

Hčeri smučata?

»Obe.«

Ste ju vi naučili?

»Ja.«

Kakšen smučarski učitelj ste?

»Nič posebnega. Vesel sem bil, ko sta se naučili. Mlajša pravzaprav ni prav navdušena … Ko ima počitnice, gremo skupaj smučat. Za nekaj dni se vsako leto na smučišče odpravim tudi s prijatelji. Sicer pa alpsko smučanje zame ni več izziv. Z novimi smučmi je vse tako enostavno. Rad imam tek na smučeh.«

Kdaj razmišljate o tem, kako bi bilo, če bi pred dvajsetimi leti imeli enako opremo, kot jo imajo smučarji danes?

»O, lepo bi bilo imeti karving smuči.«

Zakaj?

»Vedno sem si prizadeval za popoln zavoj in s smučmi, ki smo jih imeli, ga je bilo skoraj nemogoče narediti. Razen takrat, ko so bili snežni pogoji idealni, to pa je bilo morda le na eni tekmi v letu. Zdaj lahko delam popolne zavoje vsakokrat, ko grem smučat kot turist. In to je tisto, kar sem pogrešal, ko sem bil tekmovalec. Ampak po drugi strani s takšno opremo ne bi bilo lahko zmagati ...«

Zakaj ne?

»Ker bi jo imeli vsi.«

Ampak saj je bilo tudi pred tridesetimi leti enako. Vsi ste imeli enake vrste smuči.

»Že res, a takrat, ko sem tekmoval jaz, smuči niso bile popolne, zato si bil z večjo močjo in boljšo tehniko lahko hitrejši od drugih. Zdaj gredo vsi enako hitro. Zmaga tisti, ki naredi manj napak.«

Spremljate tekmovalno sm­učanje?

»Da.«

Vam je kateri od tekmovalcev posebno pri srcu?

»Veliko je zelo dobrih. Všeč mi je slalomist Stefano Gross. In seveda Hirscher. Ligety je fantastičen. Ampak Gross … lahko bi bil celo hitrejši od Hirscherja, če bi imel njegovo moč. Ima namreč neverjetno tehniko.«

Ste danes hiter smučar?

»Ne.«

Torej se ne zgodi, da bi vas na smučišču kdo opazil in vzkliknil: 'Glej glej, Stenmark smuča!'?

»Ne, to je dobra stran uporabe čelade in smučarskih očal. Seveda me še kdaj prepoznajo in nagovorijo, ampak ne prav pogosto.«