Na Grintovec ali v ložo

»V dvesto letih so na Slovenskem čarovništva obsodili več kot petsto ljudi,« je povedal gost Glasove preje, zgodovinar dr. Matevž Košir, o prostozidarjih pa: »Tudi Slovenci imamo prostozidarsko zgodovino, danes v Ljubljani deluje Velika loža Slovenije, v kateri naj bi bilo okoli dvesto petdeset Slovencev.«

Gorenjskega muzeja, gostitelja zadnje Glasove preje z naslovom Čarovnice in prostozidarji, seveda ne gre povezovati s temo večera, zagotovo pa Vojnomirova dvorana Ullrichove hiše, kjer je sedež muzeja, pritiče tokratnemu gostu, zgodovinarju dr. Matevžu Koširju. Po rodu Kranjčan, zaposlen v Arhivu RS kot vodja sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov, tudi predsednik sveta Gorenjskega muzeja, je avtor številnih strokovnih člankov in dveh knjig. Pred leti se je temeljito lotil proučevanja čarovništva v naših krajih, v zadnjem času pa je njegovo strokovno pozornost navdihnilo prostozidarstvo.

Afiniteta do zgodovine v družini

Tradicionalnega voditelja Glasovih prej Miho Nagliča je najprej zanimalo, kako je z odnosi v zgodovinarskem cehu – glede na občasne polemike, predvsem kadar gre za vprašanja o partizanih in domobrancih? Dr. Košir se strinja, da je koristno, da znotraj stroke prihaja do polemik, pri tem pa je pomembneje, da so te polemike stvarne. »Zgodovino je vedno znova treba revidirati, a le na osnovi zgodovinskih virov, torej predvsem dokumentov, ki so v arhivih in dokazujejo ter v mnogočem izpričujejo našo preteklost. Pri tem je vsekakor koristna tudi polemika v smislu interpretacije posameznih virov, si pa zgodovinarji želimo, da bi politika bolj prisluhnila glasu stroke. Strokovne zgodovinske knjige so premalo brane, žal ostajajo neopažene, čeprav imajo mnogi veliko povedati o naši preteklosti, ki seveda ni črno-bela, ampak je zelo pisana. Zlasti z novejšo zgodovino se moramo kot narod soočiti in spoprijeti. Dejstvo pa je, da če bi glas zgodovinske stroke segel širše, bi tudi zgodovina bila manj politično zlorabljena.«

Dr. Matevž Košir je zgodovino spoznaval že v rani mladosti, saj je vnuk prof. dr. Josipa Žontarja, avtorja monumentalnega dela Zgodovina mesta Kranja iz leta 1939. Letos beležimo 120. obletnico njegovega rojstva. »Ded je bil tudi strokovnjak za področje pravne in ekonomske zgodovine, kar je ena od odlik knjige, ki presega zgolj politično zgodovino. Ta nam Kranjčanom še danes daje vedenje in znanje o našem mestu,« meni dr. Košir, prepričan, da bi si v Kranju zaslužil poimenovanje ulice po njem. Zgodovini se je zapisal tudi Matevžev stric dr. Jože Žontar, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj z dr. Sergijem Vilfanom z znanstvenim pristopom in z uveljavljanjem arhivskih načel postavljal temelje slovenske arhivistike. »Lahko bi potrdil, da obstaja družinska afiniteta do zgodovine, vsak izmed nas je našel svoje polje raziskav.«

Na Grintovec na orgije s peklenščkom

V nadaljevanju sta se sogovornika lotila naslovnih tem Preje, najprej čarovnic. Knjigo s tem naslovom je dr. Matevž Košir izdal pred dvajsetimi leti v soavtorstvu z Marjeto Tratnik Volasko. Čarovništvo je bilo od 16. stoletja naprej evropski pojav, Slovence pa bi lahko uvrstili v kontekst tako imenovanih notranjih avstrijskih dežel med Trstom in Gradcem. »Čarovnice niso bile le ženske, na Kranjskem in Štajerskem je bilo od vseh procesiranih približno 80 odstotkov žensk, na Koroškem pa je bila skoraj polovica moških, tam so namreč kot čarovnike sežigali tudi člane tako imenovanih beraških družb. Na Slovenskem je bilo vsega skupaj procesiranih petsto oseb, kar je dokumentirano, domneva pa se, da so procesi v dvesto letih zajeli vsaj še enkrat toliko oseb. Prvi čarovniški proces je bil v štiridesetih letih 16. stoletja na Štajerskem, kjer so kasneje prednjačili tako po številu kot preganjanju, na Gorenjskem pa je izstopala Škofja Loka s Freisinškimi gospodi in z nekoliko specifičnim pojmovanjem čarovništva,« je publiki pojasnjeval dr. Košir.

Čarovniški procesi so se nanašali bodisi na magijo ali čarovništvo bodisi na veščarijo. V literaturi je priljubljen proces proti Veroniki Deseniški, kjer naj bi šlo za ljubezensko čaranje, a proces ni bil tipičen, saj je bila v ozadju dinastična spletka celjskih grofov, ki so za Friderika hoteli uglednejšo nevesto. »Tipični čarovniški procesi našo deželo zajamejo dobrih sto let kasneje, ko je bila najpogostejša obtožba letanje po zraku in tako imenovane orgije s hudičem, kjer naj bi se čarali toča, škoda na poljih in podobno. Orgije naj bi se vršile na znanih čarovniških gorah Klek, Slivnica, na Gorenjskem na Grintovcu. Čarovništvo so razumeli kot kolektiven pojav in vsaka žrtev je morala naznaniti svoje sodelavce. Procesirali so tudi po več kot štirideset oseb naenkrat,« je o očitkih obsojenim razlagal zgodovinar, o načinih smrtne kazni pa dodal: »Preden se je popolnoma uveljavila predstava o poletih na čarovniške orgije, so bile kazni največkrat milejše, bodisi denarne bodisi sramotilne, kasneje pa so obsojence večinoma sežgali na grmadi. Največji razmah so čarovniški procesi doživeli od 16. stoletja dalje, ko so ti prišli pred redna sodišča. Leta 1532 je cesar Karl V. za vse svoje dežele sprejel kazenski zakonik, ki je v enem svojih členov določal, da je čarovništvo zločin, kar ga je uvrščal med druge zločine, kot so umor in podobni zločini. Te procese so vodili tako imenovani krvni sodniki.«

Nekaterim so na grmadi dali vrečko s smodnikom na prsi, da je ta eksplodiral in je prišlo do hitre smrti, bili so primeri, da so osebo najprej obglavili, šele neto sežgali, lahko pa so tudi uporabili zelen les, da je počasneje gorel. Ob vsem tem se seveda pojavlja vprašanje, zakaj čarovništvo. »Teorij je veliko, zaslediti pa je mogoče vpliv verskih vojn, reformacije in protireformacije, tisk je omogočil propagando o čarovniški zaroti, obenem pa je bilo to obdobje tako imenovane male ledene dobe, katere posledica je bil ob nizkih temperaturah manjši pridelek, sledila je lakota in ljudje so preprosto iskali krivca.« Čarovniškim sojenjem je konec naredila šele Marija Terezija.

Delujejo skrivnostno, ni pa se jim treba skrivati

S predstavitvijo več kot petsto strani dolge knjige Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem sta sogovornika na Preji odprla še drugo osrednjo temo. »Kaj je prostozidarstvo, ki včasih zveni zelo temačno, a vsekakor manj strašljivo kot čarovništvo?« je vprašal Miha Naglič. Dr. Košir odgovarja: »V izvoru je vsekakor povezano z razsvetljenstvom. Začetki modernega prostozidarstva segajo v Anglijo 18. stoletja. Razvilo se je iz tradicij srednjeveških kamnoseških bratovščin, ki so gradile katedrale in v prispodobi tudi človeka. Gibanje je bilo leta 1717 ustanovljeno v Londonu in se je sklicevalo na omenjeno tradicijo, obenem pa je poudarjalo predvsem strpnost in toleranco, saj je znotraj lož združevalo tako različno versko prepričane kot tudi pripadnike različnih stanov. Na začetku je bilo gibanje omejeno na neko meščansko omizje, kmalu pa so vanj sprejeli tudi člane kraljeve družbe, tudi iz znanstvenih ustanov tistega časa. Po znanstvenih krogih se je začelo širiti po Evropi, k nam z Ignacem Bornom in Žigo Zoisom.«

Prostozidarske lože niso bile javne, a tudi tajne ne. Predvsem so si izborile nek zasebni prostor v družbi z določenimi pravili in rituali. V njih so se srečevali meščani in plemiči in se med seboj nazivali za brate. To se je izkazalo za zelo dobro kombinacijo v duhu takratnega časa, ko so povezali na eni strani vzpenjajoče se meščanstvo in intelektualne meščanske elite in na drugi strani plemstvo, ki je bilo v zatonu in je izgubljalo svoj vpliv. Kot dodaja dr. Košir, se v običajnem življenju ne bi srečevali, v loži so se. Na posamezne lože so vplivale tudi različne mistične tradicije, glavnina pa je bila vendarle razsvetljensko usmerjena. »Gibanje je najmočnejše v anglosaškem svetu, v času prve vojne je bilo v Evropi več prostozidarjev, kot jih je danes, med drugo svetovno v Angliji več kot šeststo tisoč. Danes so zgodovinski arhivi lož javno dostopni, v Londonu sem bil tudi sam v arhivu njihove velike lože, kjer ne manjka gradiva, ki se nanaša na Jugoslavijo, dinastijo Karadžordžević, kneza Pavla, ki je bil obiskovalec londonskih lož, tu so podatki o Svobodnem tržaškem ozemlju po letu 1947 ...«

Na našem ozemlju prve slovenske prostozidarje iz znane plemiške družine Cobenzlov zasledimo že sredi 18. stoletja. V naslednjih letih je bilo v ložah okrog petdeset oseb, rojenih v naših deželah, v času Jožefa II. je prišlo do razcveta tega gibanja. Na Dunaju so lože postale prava moda, med prostozidarji najdemo na primer Mozarta, enega najbolj markantnih Slovencev v prestolnici monarhije, matematika Jurija Vego, pa Tobiasa Gruberja, brata graditelja prekopa v Ljubljani Gabriela Gruberja, med prostozidarji sta ljubljanski škof Ricci in prvi ljubljanski nadškof Brigido, ki je bil član tržaške lože … Ljubljana je svojo ložo Dobrodelnost in stanovitnost dobila leta 1792, čeprav po francoski revoluciji monarhija ni bila več naklonjena prostozidarstvu. V Habsburški monarhiji so bile po Ilirskih provincah in napoleonskih ložah do formiranja Avstro-Ogrske lože prepovedane, kar pa ne pomeni, da prostozidarjev ni bilo. Še nekaj znanih imen se pogosto pojavlja med prostozidarji: Boris Furlan, Vladimir Ravnikar, Milan Vidmar, Boris Zadnik, Fran Novak ... Slednji, kratek čas tudi minister v jugoslovanski vladi, je skupaj z Evgenom Lovšinom, ki je bil banski svetnik, veliko naredil za gradnjo NUK-a, med drugim je za dve leti uspel pridobiti državna proračunska sredstva. Pomemben član lože Valentina Vodnika med obema vojnama je bil tudi tržaški pravnik dr. Boris Furlan, katerega usodo poznamo, ko je bil krivično obsojen na Nagodetovem procesu. V začetku devetdesetih let so jugoslovansko ložo v Beogradu ne najbolj uspešno ustanavljali v času Miloševića, danes pa pri nas deluje Velika loža Slovenije, v kateri naj bi bilo okoli 250 Slovencev.

»Posamezne lože so v zgodovini imele zelo različne značaje, nekatere so gradile predvsem na simboliki, druge na družabnosti, bistven element delovanja pa je zlasti pri anglosaških ložah dobrodelnost. Po eni strani se ložam pripisujejo osebne koristi članov, po drugi pa je težišče njihovega delovanja v dobrodelnosti in v osebni izkušnji, ki naj bi iz dobrih naredila še boljše ljudi. Njihova ideja je skupna gradnja harmonične družbe,« je še povedal dr. Matevž Košir in na vprašanje, ali mora prostozidar svoje članstvo v loži skrivati pred javnostjo, odgovoril, da ne. Tak je bil odgovor tudi o njegovem članstvu, saj je poudaril, da je knjiga napisana izključno po strokovnih zgodovinskih načelih.