Zakon, trden kot železo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Razvedrilo / petek, 23. oktober 2015 / 09:31

Antonija in Anton Klakočar s Srednje Bele sta poročena 65 let. V soboto sta v domači cerkvi ponovno rekla da, nato pa se v krogu svojcev in prijateljev veselila v Vili Bella.

Takrat enaindvajsetletna Tončka in leto mlajši Tone sta se vzela 14. oktobra 1950. Nevesta je bila domačinka, ženin pa iz majhnega kraja blizu Bistrice ob Sotli. Če bi ostal doma, bi moral kruh služiti v rudniku v Senovem, tako pa ga je znanec, ki je bil kontrolor pri avtobusnem podjetju SAP, povabil, naj gre za sprevodnika. Na začetku je delal na relaciji Brežice–Novo mesto, pozneje pa prišel v Kranj. Tončko je spoznal na avtobusu Preddvor–Kranj, na katerem se je brhko dekle vozilo na delo v tovarno Špik. Takoj po poroki je moral Tone v vojsko za tri leta. Po vrnitvi je več let delal v Iskri, leto dni celo kot natakar pri Bizjaku, Tončka pa več let kot šivilja pri zasebnici, ki je ni imela niti prijavljene. Tega se je naveličala in se odločila, da sama začne z obrtjo.

»Tone, ki je bil zelo iznajdljiv, je prisluhnil predlogu znanca, poslovodja v podjetju Kokra, in tako se je leta 1964 začela naša šiviljska obrt. Začeli smo z modrčki in srajcami, pozneje pa šivali vse od spodnjic do plaščev,« pove Tončka o začetkih Klakočarjeve obrti, ki so jo opustili šele leta 1998, ko so trg začeli preplavljati ceneni tekstilni izdelki z daljnega vzhoda in je bilo delo za domače obrtnike vse težje. V najboljših časih pa so imeli pri Klakočarjevih tudi do trideset zaposlenih. Sredi sedemdesetih let se je staršema pri obrti pridružil sin Brane in od takrat so se vsi trije ukvarjali s poslom. Dela je bilo veliko, prostega časa pa skoraj nič, saj so bili konci tedna navadno namenjeni poti na Češko, kjer so kupovali material. Ko je Tonetu zaradi borelije opešal vid, je Tončka sama vozila kombi s prikolico na Češko in nazaj.

»Začela sva iz nič in ustvarila uspešno obrt,« se spominja Tone, ki hkrati priznava, da so bili časi bolj naklonjeni poslu, saj so bili ugodnejši in plačila takojšnja. Ko se je to spremenilo, se je sin Brane odločil za gostinsko dejavnost in nasproti šiviljskih delavnic je zrasla restavracija Vila Bella. Tone si je v mlajših letih želel gostilno, a Tončka tej ideji in bila preveč naklonjena, jo je pa na začetku devetdesetih let uresničil sin.

Kakšno pa je bilo njuno zasebno življenje? »Bila sva srečna, vedno sva skupaj držala. Če so bila med nama trenja, pa so bila običajno zaradi posla,« pravita zakonca in pritrjujeta, da je njun zakon trden kot železo. Železno poroko sta slavila v krogu družine in prijateljev. Sin Brane z ženo Jano jima je pripravil lepo slavje. Imata tudi vnukinji Nino in Špelo ter pravnuka Maksa in pravnukinjo Izabelo. Po maši na Srednji Beli so se s svati veselili v domači Vili Bella, v nedeljo pa še v najožjem družinskem krogu.