Sokovnik
V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani imajo industrijski kompostnik, kjer so predmeti, naprave, ki so zastareli ali so jih nadomestili modernejši. Vendar se na tem svojevrstnem eksponatu najdejo tudi predmeti, ki so bili pred 60 leti enaki kot danes. Tak je sokovnik Emo Celje, črne barve, z dvema posodama. V spodnji vre voda, v zgornji se v mreži kuha sadje, ki se soči v sok. Tak sokovnik tudi pri nas še vedno uporabljamo. Moja mama ima tak sokovnik star 45 let, tašča je kupila novega. In ta je natanko enak kot 45-letni oldtajmer. V moji mladosti smo v kuhali ribezov in višnjev sok, to je pač raslo doma. Pri Janezu so kuhali grozdjev sok. Grozdje je zelo hvaležno sadje za kuhanje soka, veliko se ga natoči in zelo malo sladkorja je potrebno dodati (za 60 l soka sem potrebovala 6 kg sladkorja). Domačega sadja za vkuhavanje nimamo dovolj. Nekajkrat smo grozdje kupili. Celo na Primorsko in Štajersko smo se peljali ponj. Sedaj nam prijateljica z veseljem odstopi grozdje z domačega vrta, ki ga sama nikakor ne more pojesti, o predelavi pa niti slučajno ne razmišlja. Na obisku smo imeli dva fanta z Dolenjskega. Fantje so hitro obrali grozdje. Dolenjca pokušata grozdje in ugotavljata, da je povsem enako kot njihovo. Nato debelo gledata, kaj sedaj delamo z grozdja na Gorenjskem. Kuhamo ga v sok … pregrešno. Nobenemu Dolenjcu ne pride na pamet, da bi z grozdja kuhal sok. Grozdje se predela v vino. Gorenjci mislimo na družino, sok bodo popili večinoma otroci. Na Dolenjskem ima vsak svojo zidanico, predelava vina je pač nacionalni hobi. Otroci so hitro specljali grozdje. Približno dve uri se kuha en sokovnik sadja. Nikakor se ni grozdje dovolj hitro kuhalo in domislili smo si »stereo izvedbo«. Tašča je posodila še drug sokovnik in na dveh »modnih« kuhinjskih napravah smo dva dni in pol kuhali grozdjev sok. Grozdjevemu soku smo dodali še aronijo. Dva grma sta dala 11 kg pridelka. Posebej smo skuhali sok iz aronije in ga zmešali z grozdjevim sokom. Tako dobi bolj močno barvo in še bolj je zdrav. Tako pravijo … Če ne bi imela delovne kuhinje v garaži, tega v hiši niti slučajno ne bi počela. Tako smo delali pri nas doma in pri Janezovih tudi. Zagotovo je to tista popotnica, ki me ob jesenskem sadju ne odvrne od dela. Mnoge mlajše mame pravijo, pri nas pijemo le vodo. Celo poletje kuham zeliščni sirup, potem grozdjev sirup. Še sod mošta pripravimo, pa aprila vse pijače zmanjka. Ni mi težko. Domač sok vsi radi pijejo. Pijač ne kupujemo. Zadušili bi se v embalaži in ko se navadiš na domače, ti kupljeno ni dobro … Imaš pa delo … Sokovnik je po 60 letih še vedno enak, grozdje tudi, aronija je zame novost, steklenice so boljše, zamaški tudi … Delo pa ostaja enako.