Tretja svetovna
V zadnjem času se vse več govori o svetovnih vojnah. Po eni strani o prvih dveh, ki sta se zgodili v prejšnjem stoletju in se ju v zadnjih dveh letih na veliko spominjamo; prve ob lanski stoletnici njenega začetka in druge ob letošnji 70. obletnici njenega konca. Hkrati so vse pogostejše razlage resnih in manj resnih komentatorjev, da se je tretja svetovna vojna pravzaprav že začela oziroma da se v Siriji, Iraku, Afganistanu, Libiji, pa v Ukrajini in drugih kriznih žariščih dogaja njena predigra. Tudi val beguncev, ki je zadnja leta in letos še posebej močno preplavil Evropo, moramo postaviti v ta kontekst in v njem postane bolj razumljiv.
Dokler so bili močni predvsem tisti valovi beguncev, ki so jih tihotapci v komaj še plovnih barkah vozili iz Afrike, je bil to predvsem italijanski problem. Ko se je letos za večino od nas povsem nepričakovano pojavil silni tok beguncev iz Sirije preko Turčije v Grčijo in naprej po balkanskih poteh proti Madžarski in Avstriji v Nemčijo in delno še naprej na Švedsko, pa iz Francije čez Kanal v Anglijo, smo ob pogledu na to človeško procesijo ostrmeli. Tisti, zlasti razni notorični desničarji, ki svarijo, da se med njimi skrivajo prikriti pripadniki Islamske države (kar je delno gotovo res), so spregledali dejstvo, da takšna množica ne more bežati le zaradi obeta boljšega življenja (kar je običajni motiv ekonomskih migracij), ampak jih je moralo od doma nekaj pognati. Razmere v Siriji so po štirih letih državljanske vojne takšne, da se morajo ti ljudje boriti za golo preživetje, in to je tisto, kar jih žene na tvegano pot. Bežijo pred vojno, ki traja že dolgo in je vse hujša.
Na vsaj dveh prizoriščih se kot ena glavnih igralk ponovno pojavlja Rusija. Po razpadu Sovjetske zveze, ki je bila glavni nasprotnik Zahoda v dolgem obdobju hladne vojne (1945–1989), se je zdelo, da Rusija ne bo nikoli več odločujoči globalni igralec. Mnogi akterji na zahodu, ne le politični in vojaški, tudi gospodarski, so videli, kako bodo iz nje črpali poceni surovine in hkrati prodajali svojo robo na njenih prostranih tržiščih. A so se ušteli. Dokler je bil ruski predsednik vedno pijani Boris Jelcin, jim je to dobro uspevalo. Njegov naslednik, predsednik Vladimir Putin, ki je sicer nadvse sporna osebnost, se jim je postavil po robu in se odločil obnoviti stari ruski imperij. Zasedel je Krim, kontrolira jugovzhod Ukrajine, zdaj so ruske zračne, pomorske in kopenske enote že na sirskih bojiščih in očitno trenirajo še za kaj večjega.
Zahod (vojaško povezan v Natu in pod vodstvom ZDA), Rusija in Kitajska imajo po eni strani v Siriji, Iraku in Afganistanu skupnega nasprotnika – islamske teroriste. Med njimi so glavni tisti, ki so razglasili Islamsko državo, tudi afganistanski talibani se dobro držijo. Nastali so v boju proti Rdeči armadi, ki je v letih 1979–1989 okupirala Afganistan. Takrat so jih v boju proti Sovjetski zvezi podpirale ZDA, po sovjetskem umiku so se hitro obrnili proti Ameriki in z napadom na newyorška dvojčka sprožili vojno, ki še traja.
Za nas je zdaj vprašanje, kako naj v tem spopadu ravna EU. Vse bolj spoznava, da evropski interesi niso povsem identični z interesi ZDA. Ruski in ameriški napadi na Islamsko državo lahko tok beguncev še povečajo. EU računa na Turčijo in ji ponuja milijardo evrov, če zadrži begunce na svojih tleh. A Turčija ima, kot kaže zadnji bombni napad v Ankari, tudi sama veliko težav z islamskimi teroristi in z bojevitimi Kurdi. Napetosti naraščajo. Se je »tretja svetovna« res že začela?