Ravnateljica poučevala v šoli v Malaviju

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. oktober 2015 / 12:01

Tea Dolinar, ravnateljica osnovne šole v Preddvoru, je letošnji julij preživela kot prostovoljka v izobraževalnem centru ELA v afriškem Malaviju. V šoli, ki jo je ustanovila Slovenka Jana Dular, je afriške otroke poučevala matematiko. Dragocena, a tudi boleča izkušnja.

»Vsak dan je polepšan, če lahko delaš z otroki in jih poučuješ,« je o svojem motivu, da dopust preživi kot prostovoljka v afriški šoli v Malaviju, dejala Tea Dolinar, ravnateljica Osnovne šole Matije Valjavca v Preddvoru. Želela pa je tudi spoznati pravo Afriko, tamkajšnje življenje in kulturo, in se tako letos julija pridružila tistim, ki poučujejo v izobraževalnem centru ELA v vasi Mazembe ob Malavijskem jezeru, velikem za dve Sloveniji.

V Janini šoli učence najprej nahranijo

»Mlada Slovenka Jana Dular je takoj po diplomi iz prava začela delati na različnih humanitarnih projektih v Afriki, nato pa v vasi Mazembe zgradila izobraževalni center ELA. S svojim spoštljivim odnosom do afriške kulture in s tem, ko je sprejela njihov način življenja, je uspela pridobiti zaupanje tamkajšnjih prebivalcev. Ti so ji izredno hvaležni za vse, kar stori zanje. V svojem izobraževalnem centru vsak dan nahrani do sto otrok z njihovim tradicionalnim obrokom iz kasave. Podoben je našemu mlečnemu zdrobu, le da je kuhan na vodi. Prebivalci verjamejo, da mora človek vsak dan zaužiti obrok iz kasave. Vraževerje je med njimi še zelo močno,« razlaga Tea Dolinar. V izobraževalnem centru so zaposleni kuharica, nočni čuvaj in trije učitelji domačini, ki govorijo narečje čitongo, da se lahko sporazumevajo z otroki. V Malaviju sicer govorijo uradni jezik čičeva, v njem poučujejo otroke do četrtega razreda, od petega razreda pa v angleščini, prav tako uradnem jeziku. Poleg zaposlenih pa v Janini šoli poučujejo tudi učitelji prostovoljci. Njihovo poučevanje je namenjeno otrokom, a tudi učiteljem, na katere prenašajo znanja in izkušnje iz šolanja v svojih državah.

Tea Dolinar je spoznala tudi delo v tamkajšnji javni šoli: »V minulem šolskem letu je javno šolo v Mazembah obiskovalo okoli 620 otrok, uči jih devet učiteljev. Ko sem se pogovarjala z njihovo ravnateljico in ji povedala, da sama v domovini vodim zavod s približno toliko otroki in da je zaposlenih 85 ljudi, se je začudila, češ potem pa imate z njimi več dela kot z otroki. Pouk tam poteka v učilnicah, kjer je samo tabla in lesene mizice, kakršne bi pri nas videli le še v muzejih, okna so brez stekel, toaletnih prostorov ni. Vas Mazembe je brez elektrike, dan se tam začne in konča z dnevno svetlobo, ravnajo se po soncu, ne po uri. Julija, v zimskem času, se je stemnilo približno ob šestih popoldne, takrat se domačini zaprejo v svoje skromne koče, grajene z bambusom in krite s slamo. Noči so dolge, domačini si večere krajšajo s petjem. Nekaj več kot tisoč prebivalcev te vasi se z vodo oskrbuje iz vodnjakov, ki jo otroci in ženske prinašajo na glavi. Tudi poljedelska dela opravljajo ženske, ki so fizično močnejše, moški so šibkejše rasti. Ti se ukvarjajo z ribolovom, veliko jih je odšlo na delo v Južnoafriško republiko, precej je brezposelnih, tudi kvartopircev ... Na poljih pridelujejo kasavo, ki je poleg sezonskega sadja njihovo osnovno živilo. Ribe, ki jih na drevakih lovijo v jezeru, so večinoma namenjene prodaji.«

Spoznali Golico in polko

V javni šoli, ki jo otroci obiskujejo, kolikor jim dopušča domače delo, se ne naučijo veliko. Iz prvega razreda, kamor je bilo vpisanih 176 otrok, je v drugega napredovalo 55 otrok, od 28 osmošolcev pa so razred izdelali le trije. Pouk je izključno frontalen, nimajo svinčnikov in papirja, le redki pišejo na odtrgane kose časopisa, o didaktičnih pripomočkih ni govora. Kako se boš naučil poštevanke ali ulomkov, če jih ne moreš nikamor zapisati, pravi Dolinarjeva, ki se ob teh okoliščinah ne čudi, da so otroci po končanem četrtem razredu tako rekoč nepismeni. Ob pregledovanju njihovih učnih načrtov in učbenikov je imela dober občutek, realno stanje pa je drugačno.

Pouk v javni šoli traja od pol osmih do enajstih, potem otroci pridejo v ELIN center k Jani Dular, kjer najprej dobijo kosilo. Tu imajo na razpolago svinčnike, zvezke, barvice, sodelujejo v likovnih, športnih in drugih delavnicah, gledajo risanke in dokumentarne filme, tu imajo možnost, da se naučijo kaj več. Tea Dolinar je opazovala njihovo slabo grafomotoriko, njihovo nespretnost s škarjami, geometrijskim orodjem, po drugi strani pa občudovala njihovo spretnost, ko plezajo na drevesa, ter njihov čudoviti ples in petje z neizmernim posluhom za ritem in glasbo. Poseben trenutek v vasi pa je bil, ko so jim prostovoljci ob Avsenikovi Golici zaplesali polko.

Vsak tretji ima aids

Že ko je priletela z letalom v Malavi, je začutila, da vstopa v povsem drugačno življenje. Kot bi vstopila v film, je dejala sogovornica. Vas Mazembe je od glavnega mesta Lilongwe, kjer je pristala, oddaljena prek štiristo kilometrov, pot do tja traja več dni, zadnje kilometre do vasi peš. Vse je prekrito z vulkanskim peskom, ki otežuje tudi vožnjo z redkimi kolesi. Ob prihodu v vas so se prostovoljci najprej predstavili pastorju, ki ga nastavi država, in šefu vasi, kar je dedna funkcija. Teo je začudilo, da je njena predstavitev, čeprav ne dosti drugačna od ostalih, pri ljudeh požela bučen aplavz. Pa so ji razložili, da je po hierarhiji ravnatelj v tej vasi takoj za pastorjem, da je vrh vsega še ravnateljica iz Slovenije, pa je sploh velikega pomena. V mesecu dni, ko je učila v Janini šoli, je spoznala tudi bridko plat življenja v tej afriški državi. Vsak tretji prebivalec ima aids, tod razsaja posebno huda oblika malarije. V pogovoru s starejšo domačinko, ki je rodila devet otrok, je izvedela, da sta dva umrla za malarijo, štirje pa že v odrasli dobi za aidsom. Slednjega se zelo bojijo in celo v učbenikih, ki jih učenci žal ne uporabljajo, so na prvih straneh objavljena navodila njihovega ministrstva o preventivi zoper aids. Otrokom se zaradi slabe higiene za nohti zaredijo ličnike, ki pridejo v krvni obtok, pozneje pa jim iz kože lezejo črvi. Zaradi odprtega ognja je tudi veliko opeklin, že majhni otroci so prekriti z ranami. Prebivalci prihajajo v Janin center tudi po zdravstveno pomoč, čeprav zaposleni nimajo zdravstvene izobrazbe, a ker so belci, se od njih pričakuje pomoč. Zaradi takšnih bolečih izkušenj in nikakršne povezave teh krajev s svetom naša sogovornica ni prepričana, da bi se kot prostovoljka znova vrnila v Afriko. Obljubila pa je, da bo za šolo pripravila didaktični material za matematiko. In pravi, da bo opravila tudi tečaj za bolničarko, kar vseeno daje slutiti, da se bo še kdaj vrnila. Afriko je namreč doživela v njeni resničnosti, drugače, kot jo premožni turisti, ki z »overlanderji« potujejo od Johannesburga do Nairobija ali Kaira, od enega območja do drugega, rezerviranega zgolj za belce.