V Zaresu na koncu ni šlo več zares

Mediji in predvsem novinarji v njih imajo dober spomin. Večinoma ga nimajo v glavah, ampak v dokumentacijah, v zadnjem obdobju pa na internetu. Toda, če hočeš nekaj izbrskati iz zgodovine, je najprej treba vedeti, da to sploh obstaja, in tu pred računalnikom še vedno zmaga tvoje znanje.

V redakciji dnevnika Finance so zato ob ukinitvi stranke Zares nemudoma pobrskali po svojem arhivu in v njem našli odgovor Gregorja Golobiča na vprašanje, kdo bo prej propadel – Janez Janša, Finance ali Zares? Golobič je v Financah z dne 12. 6. 2010 nanj odgovoril: »Na to bo pa zares odgovoril trg.« In ta je zdaj odgovoril. Zadnji člani stranke Zares so na nedavni konvenciji sprejeli sklep o samorazpustitvi stranke. Tak sklep je po porazu na volitvah v evropski parlament leta 2014 predlagal že predsednik Pavel Gantar in ker ga niso sprejeli, je odstopil. Dobro leto kasneje je še zadnjih 40 članov na konvenciji zdaj zares ukinilo Zares. Spomnimo se, da so stranko oktobra 2007 ustanovili nekdanji poslanci Liberalne demokracije Slovenije in na državnozborskih volitvah leta 2008 je že prišla na tretje mesto. Stranko je najprej vodil Gregor Golobič, za njim Pavel Gantar, na koncu pa je njena nekakšna »stečajna upraviteljica« postala Cvetka Ribarič Lasnik, saj je opravljala funkcijo vršilke dolžnosti predsednice.

Čeprav LDS, nekdaj mogočna stranka, ki je več kot desetletje vodila naše vlade, še naprej ostaja na političnem prizorišču, lahko ugotovimo, da so nekdanji liberalni demokrati izgubili svoje bitke z desnico in levico, precej tudi po zaslugi opitosti od oblasti. Dolgoletno vodenje države jih je ločilo od baze in realnosti, kar se je najbolje kazalo v volilnih rezultatih. Prazen prostor so zato zavzemale nove stranke, ki pa so tako, kot so se nenadoma pojavile, tudi nenadoma izginjale. Te stranke so bile bolj kot po programu prepoznavne po njihovih voditeljih, npr. Zoranu Jankoviču, Gregorju Virantu, Alenki Bratušek, kar ni formula dolgoročnega obstoja v politiki.

Žalostno dejstvo je, da je v tem trenutku v Sloveniji le en politik, ki še združuje volivce. In to tako tiste, ki so zanj, kot one, ki so proti njemu. Samo še za Janeza Janšo so Slovenci pripravljeni oditi na ulice. Pa naj gre pri tem za njegove podpornike, ki so iz dneva v dan pred sodiščem zahtevali pravico zanj in na koncu zadoščenje našli v zastaranju zadeve, ali pa za njegove hude nasprotnike, ki so februarja 2013 v tretji Vseslovenski ljudski vstaji v ledeno hladnem dnevu množično korakali čez Ljubljano. Dobri dve leti po tem dogodku kakšnih velikih sprememb ni opaziti. Na oblasti imamo medlo vlado, ki v glavnem sledi smernicam močnejših evropskih držav in je daleč od tiste suverene politike, ki je nekoč odločno zahtevala mednarodno priznanje naše države in ga z vztrajnostjo na koncu tudi dosegla. Potem pa so politiki stranke začeli izkoriščati predvsem za svoje osebne interese. Ko tudi v Zaresu na koncu ni šlo več zares, je trg opravil svoje.