Potem je prišla sreča

Velika želja, 2. del

... »Na tistem delu poti, ki zavije v breg, me je nenadoma zagrabil in me stisnil k nekemu drevesu. Zagrozil mi je, da me bo ubil, če bi zakričala. Mislila sem, da bom umrla od strahu. Kar naenkrat začutim njegovo reč na trebuhu, zdela se mi je ogromna. Branila sem se, a mu je uspelo, da mi je dvignil krilo in potegnil spodnje hlače dol. Kaj se je dogajalo po tem, ne vem. Ni trajalo dolgo, saj je hitro končal, se dvignil in mi še enkrat zabičal, naj nikomur ne povem ...«

Judita ne prej ne kasneje v življenju ni toliko premolila kot ravno tisti mesec. Molila je za to, da fanta, ki ji je storil silo, ne bi nikoli več srečala, molila pa je tudi za to, da tisto, kar se je med njima zgodilo, ne bi imelo posledic. Ne prva in ne druga želja se ji nista uresničili. Srečevala ga je ravno toliko časa, dokler se ji ni videlo, da je noseča. Potem pa je fant iz gruče moških, ki so sedeli v senci ob potoku in se zmeraj nečemu smejali, čudežno izginil.

»Tega, kar sem doživljala doma, ko so izvedeli za mojo nosečnost, nikomur ne privoščim. Oče me je 'nagarbal' kot psa, mama ga je spodbujala, naj me še bolj, a naj pazi na trebuh, brat pa, ki je mirno sedel na pručki zraven štedilnika, ni rekel drugega, kot to, da sem si 'batine' pač zaslužila. Da naj mi bodo za pokoro. Nihče mi ni verjel, da me je tisti fant posilil, bili so prepričani, da sem se mu sama nastavljala in da je potem že moral 'vzeti', kar sem mu ponujala. Ko sem naslednji dan prišla iz službe domov, me je v veži čakal kovček. Niti v kuhinjo mi niso več pustili. 'Pojdi, kamor veš in znaš, naši hiši ne boš več delala sramote,' mi je rekel oče. V roki je imel grablje, če ga ne bi ubogala, bi mi jih verjetno zlomil na hrbtu. Ne mame ne sestre in ne brata ni bilo blizu. Toliko sem pa bila ponosna, da očetu nisem hotela pokazati, da me je v dno duše prizadel. Njegove udarce iz prejšnjega dne sem mu tako in tako odpustila, saj niso bili prvi, zadnji pa! Brez besed sem zgrabila kovček in v trenutku, ko sem stopila nazaj na prag, se je otrok v meni prvič premaknil. Za hip sem zajela sapo, nekaj toplega in nežnega se je dotaknilo moje duše, zdelo se mi je, da mi je sam Bog poslal znamenje, naj ne obupam, naj bom močna in naj zdržim. Zavedala sem se, da nisem prva iz vasi, ki so jo starši zaradi nosečnosti nagnali od doma. Vsako leto se je dogajalo, da so dekleta izginjala in se niso več vračala. O tem, zakaj jih ni bilo več, se na glas ni govorilo, ljudje pa so vseeno šepetali. Ko sem med potjo do avtobusa srečala nekaj sosedov, sem jim v očeh brala, da točno vedo, zakaj imam v roki kovček. Pa so se obrnili stran, kot bi jih bilo sram, niti ogovorili me niso,« se z nemalo bridkosti v glasu spominja Judita trenutkov, ko je bila, še na pol otrok, prepuščena sama sebi.

Že na avtobusu je vedela, kam bo šla. V tovarni, kjer je delala, so imeli kadilci kotiček, kjer so se zbirali, kadar je zunaj deževalo. V še nedokončanem skladišču pa so imeli tisti, ki so si kar med službo privoščili malo seksa, na tleh 'modroc', ki so ga uporabljali za te namene. Srčno je upala, da tisto noč, ko bo ona tam, ne bo nihče želel udejanjiti svojih potreb. Res je imela mir. Zjutraj, že zarana, pa je šla od hiše do hiše, od bloka do bloka, trkala na vrata in spraševala, ali ji lahko kdo odstopi sobo. Imela je srečo, hitro jo je našla. Minka, ki jo je vzela v kletno sobo v še ne dokončani hiši, jo je bila vesela tudi zato, da bo imela varstvo za svoje tri otroke pri roki. Žal so se stvari močno zapletle že po treh mesecih, saj se je Minkinemu možu zdelo, da pa bi takrat, ko žene ni bilo doma, lahko pri Juditi malo povasoval.

»Šlo mi je na bruhanje, ko sem ga poslušala. Bila sem že v osmem mesecu nosečnosti, zelo nerodna, imela sem težave s prebavo, pa nemarneža ni nič odvračalo od tega, da se mu ne bi cedile sline. Kaj sem hotela drugega – pospravila sem svoje stvari v kovček in odšla. Niti poslovila se nisem, ker sem vedela, da bi Minka vso krivdo – kot je bilo takrat v navadi – zvalila name. Žal pa nisem računala, da bom, nosečnica, imela takšne težave pri iskanju sobe! Šele po dobrem tednu se mi je nasmehnila sreča. K sebi sta me vzeli sodelavki, ker sem se jima zasmilila. Vedela sem, da sta me sprejeli le začasno, saj je bila sobica zelo majhna, brez vode in brez stranišča. O kakšni kopalnici takrat nismo niti sanjali. Ko sem sobico končno dobila, so mi zanjo postavili takšno ceno, da bi morala poleg plače še kaj primakniti. Nazadnje sem z gospo, ki je bila lakomna na denar, to sem kasneje ugotovila še večkrat, le sklenila kompromis. Zapisali sva, da ji bom po službi igrala še gospodinjsko pomočnico. Bila je učiteljica, zelo urejena ženska, a v stanovanju je imela velik svinjak. Na srečo sem se lahko, ko je ni bilo doma, v kopalnici tudi skopala. Zdelo se mi je, da mi je padla sekira v med. Njeno nerganje, zmerjanje in nenehne očitke sem blagohotno sprejemala, vse sem potrpela, da sem le lahko ostala. Le potem, ko se je rodila hčerka in jo je motil jok, sva si nekajkrat pošteno skočili v lase. Žal je bila porodniška kratka, komaj dva meseca sem bila z otrokom, že sem ga morala dati v rejo in iti nazaj v službo. A sem k otroku prihajala vsako prosto urico, če mi je ostajal kakšen dinar, sem ji kupovala igrače, ji nosila priboljške. Čeprav sem med nosečnostjo večkrat obžalovala, da nisem šla splavit, sem bila več kot srečna, ko sem jo držala v naročju. Bila je zelo lep otrok, hitro je shodila, govorila je prej kot njeni vrstniki. Tudi ženska, ki je skrbela zanjo in še za devet drugih otrok, jo je imela rada. Po porodu sem veliko shujšala, kar ni bilo čudno, saj sem komaj kaj jedla, delala pa veliko. Sanjala sem o tem, da si bom nekoč kupila kolo, kajti kilometri, ki sem jih vsak dan prehodila, so bili kot nočna mora. Ko je imela moja punčka pet let in pol, mi je gospa, pri kateri sem še zmeraj živela, dovolila, da jo ponovno vzamem k sebi. To je bil zame najsrečnejši dan v življenju! Ko sem bila v službi, se je doma igrala, na 'koharčku' sem ji pustila mleko in na mizi kos kruha. Včasih sem ji prinesla tudi jabolko, a zelo redkokdaj, saj mi je, ker sem varčevala za kolo, zmeraj manjkalo denarja. Potem je šla v prvi razred. O, kako sem bila ponosna nanjo, saj je bila ves čas med najboljšimi! Bilo je kar nekaj moških, ki so me obletavali, a mi ni bilo dosti mar zanje. Zdeli so se mi prostaški in nemarni, obračal se mi je želodec, ko sem videla, da jim ni mar za čistočo. Imela sem že skoraj petindvajset let, ko sem spoznala Staneta. Na začetku sem ga imela samo 'malo rada'. Nič drugega. A ker je bil dober do moje punčke, sem ga počasi vzljubila. Imel je nekaj denarja, ravno toliko, da sva kupila parcelo in spravila hišo do podstrehe. Šele ko sva 'naročila' prvega otroka, sina, sva se tudi poročila. V zakonu mi ni bilo hudega. Mogoče sem malo pogrešala, da ni bil preveč gospodaren. Za takšne – tudi bolj moške reči – sem bila zmeraj sama. Ko sva kupila avto, sem bila jaz tista, ki je imela vozniški izpit, on se je zelo bal sesti za volan. Name se je jezil le takrat, ko je videl, da sem prinesla domov novo knjigo. Te moje strasti pa ni nikoli razumel! K staršem se nisem nikoli vrnila. Sem in tja sem slišala, kako živijo, a ker so me nagnali od hiše, ko mi je bilo najhuje, nisem čutila potrebe, da bi z njimi ponovno navezala stike. To pa vem, da njihovo življenje ni bilo lahko. A sem si rekla, da se mora pač vsak sam spokoriti za svoje grehe … Zase pa lahko trdim, da je bilo na začetku zelo težko, celo precej kruto, a mi kasneje, ko sem našla moža, ni bilo čisto nič hudega. Še več. Srečna sem, ker so moji otroci pridni, uspešni, ker so vnuki zlati in me imajo radi. Le moža pogrešam, umrl je že pred nekaj leti.«

(Konec)