Poljanska cesta

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 9. oktober 2015 / 10:16

Ljudje smo po eni strani z malim zadovoljni, po drugi pa si želimo, da bi bilo tisto majhno vsaj nekoliko večje, daljše, debelejše, trše … Tako je tudi s cestami. Sam sem že toliko let na svetu, da se spominjam, kako ozka, ovinkasta in prašna je bila še pred pol stoletja cesta iz Škofje Loke v Poljansko dolino in iz nje v več krakih naprej – na Cerkljansko, Idrijsko, Logaško. A tista, po kateri sem se tam enkrat okrog leta 1960 prvič v življenju peljal z avtobusom iz Žirov v Škofjo Loko in naprej v Ljubljano, je bila gotovo bistveno širša, bolj zravnana in bolj utrjena od one, o kateri poroča zgodovinar Pavle Blaznik, da je že v srednjem veku vodila iz Loke v dolino. Iz nje je vodil en krak iz Gorenje vasi čez Žirovski vrh na Žirovsko in naprej proti jugu v Vipavsko dolino, od koder so tlačani tovorili vino v Loko in naprej v Freising. Drug krak pa je šel s Hotavelj čez Staro Oselico na Cerkljansko in naprej proti zahodu do Čedada in Vidma; tudi ta pot je bila trgovsko zelo aktivna. Gledano z današnjimi očmi je bila to res bolj tovorniška pot kot cesta. Ob njej so na popotnike prežali medvedi in Kuzovci, poljanska zvrst rokovnjačev. Zgodovinar Metod Benedik mi je potrdil podatek, da je bilo v začetkih loškega gospostva freisinških škofov za celo gospostvo le eno blagoslovljeno pokopališče – ob prafarni cerkvi v današnji Stari Loki. Zdaj pa si predstavljajte, kako so vozili (nosili?) mrliča iz Žirov po kolovozu čez Žirovski vrh v dolino in po njej do Loke. V tej povezavi je čisto verjetno, da so ga pozimi, kadar je bilo veliko snega, raje konzervirali v snegu ali v skrinji na podstrešju in poslednjo pot opravili šele, ko je sneg skopnel … To je bil res pogreb!

Revolucija na poljanski cesti se je zgodila v drugi polovici sedemdesetih, ko so začeli graditi uransko cesto. Takrat smo na veliko razpravljali, kakšno človeško onesnaženje se bo zgodilo v Poljanski dolini, če bodo v njej naselili rudarje z juga (»bosance«). Skrb za ekološke posledice rudarjenja je prišla šele pozneje, ko je Rudnik urana Žirovski vrh že obratoval, in ostala, ko ga je Demosova vlada čez noč ukinila (kar je bilo, kot se kaže za nazaj, velika neumnost). Cesta pa je ostala in ta je najbolj pozitivni nasledek RUŽV. Ostal je tudi problem, kje naj gre ta cesta skozi Loko. In prav ta mesec, bibličnih 40 let pozneje, je rešen tudi ta – predor iz Poljanske doline na širno Sorško polje bo končno odprt!

Ko se bomo pripeljali skozi ta tunel do križišča na Suhi, pa bomo videli, da problem ni rešen, ampak je le podaljšan. Če si namenjen proti severu ali na brniško letališče, moraš po cesti za počasni promet iz Škofje Loke do Kranja; vožnja po njej je zame vsakič znova preizkušnja v potrpljenju. Če si namenjen v prestolnico, pa padeš v stoječo zasedo pri mostu, ki pod motelom Medno prečka železnico in čezenj zaradi domnevne dotrajanosti promet poteka le enosmerno. Obratni problem čaka popotnika, ki se po Poljanski dolini po »četrti razvojni osi« nameni v zahodne kraje. Tam lahko predor le sanja, v budnem stanju pa potrpežljivo prevozi ovinke čez Kladje v Cerkno in naprej …

In vendar se giblje. Počasi, a se. Kar imamo danes, je klub vsemu bistveno boljše od tistega, kar je bilo na tej relaciji pred pol stoletja. Po načelu, da je boljši vrabec v roki kot golob na strehi, pa se mi zdi še najbolj obetavno ljudsko slavje, ki je za jutri napovedano na Visokem – poljanski obvoznici na čast. »Šank« naj bi bil dolg kar 712 metrov, prav toliko kot tunel! Pridete?