Krivi smo mi

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 8. oktober 2015 / 13:48

Problematike v cestnem prometu se nisem napačno lotil, ampak ...

Tu se ne da ničesar spremeniti. Tako pač je. Kakor koli ljudi opozarjaš, vsi so prepričani, da je promet ogledalo družbe. Da je lepo, da ozaveščanje poteka prek našega medija. Da so ljudje sami krivi. Država je kriva. Njen sistem je kriv. Da ljudi ne izuči niti visoka kazen za prekršek. Da zakoni pač nikogar ne brigajo ... Skratka za vse so krivi drugi, jaz nikoli. Oziroma: če vsi drugi norijo po cestah, zakaj bi ne še jaz? Nemogoče je v prometu narediti red. Lahko se le približamo redu, popoln red pa je nemogoč! Ni rešitve ...

In kaj bi ti naredil?

To vprašanje mi pogosto zastavijo. Odgovorim preprosto in razumljivo. Odgovorim, da ne bom ničesar naredil, ker to že delam in je čisto preprosto: držim se cestnoprometnih predpisov kot pijanec plota! In nad odgovorom so vsi začudeni. Večini uide nasmeh, kajti v mojem odgovoru prepoznajo laž. Ljudje danes ničesar več ne verjamejo. Nadaljnja razlaga je ta, da se tri mesece držim zakonov in je vmes bila že kriza, a sem jo prebrodil, da so mi pa zdaj vsi smešni in neumni, ker mi ne sledijo. Po teh besedah mnogi spoznajo, da ne lažem. In ko še povem, da precej lažje živim, odkar upoštevam prometne znake, jih začne tematika celo zanimati. Zanimiv primer smo premlevali. Kako naj se držim cestnoprometnih predpisov, če delam v Ljubljani do 17. ure, vrtec pa mi v Kranju zaprejo ob 17.30, pametnjakovič? Med stotimi opravki, ki jih moram narediti z avtomobilom, moram vmes pobrati še otroka v šoli in ga peljati k zobozdravniku, vmes pa še poskrbeti za bolno taščo, ki je priklenjena na posteljo, pametnjakovič. In še nekaj problemov, ki so nujno povezani z velikimi hitrostmi in seveda kršenjem cestnoprometnih predpisov. Če iz Ljubljane noriš v Kranj ali če voziš po predpisih, za koliko minut si hitrejši? Promet je seveda vedno zgoščen. Ja, za dve, tri, pet minut največ. Bolje je, da tudi deset minut več čaka tvoj otrok v naročju vzgojiteljice, zunaj na klopci vrtca, kot pa da te ta otrok nikoli več ne vidi. Ali pa otrok tistega nesrečnika, ki ga boš zaradi nespametne vožnje ubil ... In debata se razplamti, mnenja se krešejo, vse do zaključka, da se tu ne da ničesar narediti. Spet.

In spet se ne predam, ker spet trdim, da smo krivi mi, ki delamo prekrške. Sodnica, ki te kaznuje, ne sprašuje o otrocih v vrtcu ali bolni tašči. Sodnica samo ve, da si vozil prehitro oziroma nespametno in moraš zato biti kaznovan.

V četrtek sem kolesaril in bi v šestdesetih kilometrih moral narediti 25 prometnih prekrškov, a jih nisem. Nalašč jih nisem. Nato sem zaradi službe zamujal po hčer v šolo, da bi jo peljal v glasbeno šolo. Zlahka bi bil vseh dvajset kilometrov v prekršku in še dvakrat bi moral narobe parkirati, a nisem. V glasbeno šolo je zamudila tri minute, a učenec pred njo tako in tako nikoli ne konča točno ...