Nikoli nikomur ne podarite srečke!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. september 2015 / 11:51

Saj ni res, pa je, 1. del

Zgodbe, ki se tičejo nasilja nad otroki, in zgodbe, ki pripovedujejo o družinskih prepirih zaradi dlake v jajcu, so tiste, ki mi največkrat ne dajo spati. Ko sem nekoč sredi najbolj vročega poletja potrkala pri Nataši, se mi ni niti sanjalo, kakšno osje gnezdo se bo znašlo na mizi! Še danes, ko njene besede 'prepisujem' z diktafona, si želim, da bi zgodbo prebrali vsi, se ob njej krepko zamislili in se konec koncev tudi vprašali, mar je res vredno, da celo spodobni, cenjeni in spoštovani posamezniki počnejo takšne nemogoče stvari.

Nataša je bila vse do leta 2009 prepričana, da je njena širša družina nekakšen vzor dobrih odnosov. Imela je še tri brate, z vsemi se je dobro razumela, tudi o svakinjah ni vedela povedati slabe besede. Četudi so se razkropili na vse konce Slovenije, so se redno, vsaj enkrat mesečno, vračali domov. Starši so imeli eno kravo in približno toliko zemlje, da so lahko posadili nekaj krompirja, repe in zelja. Pri hiši ni bilo veliko denarja, je pa zato ata vsakemu od otrok priskočil na pomoč, ko so začeli zidati hiše. Nataši se je zdelo, da ni nihče štel ur, ki jih je ata žrtvoval enemu in drugemu. Prav tako je bila prepričana, da ni nikomur padlo na pamet, da bi vodil evidenco o zeljnatih glavah, ki jih je kdo od njih ob koncu vasovanja pod domačo streho odpeljal s seboj.

»Potem pa je napočila usodna nedelja. Imela sem rojstni dan, snaha Mira pa mi je ob tej priložnosti prinesla kuverto, v kateri je bila loterijska srečka. Priloženo je bilo tudi prisrčno voščilo, saj je imela pravo roko za izlivanje čustev na papir. Praznovanje je potekalo v sproščenem duhu, precej se je tudi popilo, kar se za takšen dan spodobi, mar ne? Malo za šalo, malo zares sem predlagala, da zaključimo šele pozno zvečer, da si bomo na televiziji ogledali še žrebanje lota. To je bilo smeha! Vsi so se norčevali iz mojega optimizma, zavedajoč se, da slepa kura še nikoli ni našla zrna. Celo večnost smo razpravljali o tem, ali so osebe, ki zadenejo dobitek, sploh prave ali si jih na le izmislijo. Smeha je bilo kolikor hočeš! Vrag pa je vzel šalo, ko smo po nekaj nestrpnih trenutkih pričakovanja zelo presenečeno in zelo osuplo ugotovili, da je moja srečka zadela šestico! Ni bilo veliko, le nekaj več kot šest tisoč evrov. Spominjam se, da sem od veselja še zmeraj cepetala in vriskala, tako da sprva sploh nisem opazila, da je med nas legla smrtna tišina. Končno plane svakinja Mira pokonci in mi hoče iz rok iztrgati dobitni listek. Izmaknila sem se, in ker ni imela več ravnotežja, je telebnila čez klop in s čelom udarila ob tla. Moj brat, njen mož, je začel kričati, da sem jo nalašč ubila, priznam, res se je ranila, a ni bilo nič hujšega. Začudeno sem gledala zdaj enega zdaj drugega, nisem vedela, kaj se jim kar naenkrat meša! K meni je nenadoma stopila mama in me prosila, naj srečko vrnem, da ne bo prerekanja. Nič mi ni bilo jasno! Srečka je moja, dobila sem jo za rojstni dan, sem ji odvrnila in jo nemudoma spravila v žep. Boš videla, še žal ti bo, se je jezno obrnila in začela objemati snaho, ki se ji je potem zjokala na prsih.

Tudi drugi, razen sosedov, ki jim je bilo skrajno neprijetno, so od mene zahtevali, naj opravim svojo dolžnost. Dejali so, da imam denarja že tako in tako kolikor hočeš, svakinja in brat pa sta se ravno vselila v hišo in jima na vseh koncih manjka. Pa bi še popustila, če name ne bi kričali, me zmerjali, da sem prasica, skopuh, grabežljivka. Ko mi je eden od drugih bratov poočital, da samo čakam, kaj bom nagrabila tudi pri starših, mi je počil film. Stisnila sem zobe, po licu so mi začele teči solze, celo mož, ki so ga bila po navadi polna usta, ni stopil na mojo stran. Ni se hotel nikomur zameriti. Moji otroci so se porazgubili z nečaki, nihče od njih se ni hotel vtikati. Pa še prav so imeli. Zmerjanje in prepiri so se iz minute v minuto stopnjevali. Bolj ko sem jih spraševala, zakaj kričijo name, bolj so bili jezni. Sosedje so se po tihem opravičili in odšli, mi, bližnji sorodniki, pa smo ostali sami. Šest tisoč 'usranih' evrov je kot nočna mora ležalo med nami. Upala sem, da se mi vse skupaj sanja, tako nenavadno je bilo! Drži, da nihče ni bil povsem trezen, a to jih ne opravičuje! Pričele so padati težke obtožbe, kako lakomna sem, požrešna, zoprna, škodoželjna. Eni so mi očitali, da prihajam k staršem celo takrat, ko jih ni doma, da pokradem vse, kar mi pride pod roke. Povzdignila sem glas ter prosila mamo, naj pove, da to ni res, pa je le skomignila z rameni, češ tako se govori po vasi. Prisežem, niti enkrat samkrat nisem naredila česa podobnega! Navajena sem bila, da moram vse vprašati in potem tudi počakati, da je mama vprašala očeta, in šele ta je odločil, kako in kaj. V tistem večeru, morda tudi zato, ker ga je večina imela malo pod kapo, so se odgrnile zavese, izpod preproge naših medsebojnih odnosov pa sta na dan prilezla ves smrad in svinjarija, ki sta se tam zadrževala leta in leta!

Ne vprašajte me, kako sem tisti večer našla pot v spalnico. Ne vem! Jokala sem kot dež in se spraševala, kaj bi bilo, če bi srečka zadela milijon ali več. Bi me 'fentali'? V meni so se mešali razočaranje, bes, trma. Smilila sem se sama sebi, zavedajoč se, kako slepa sem bila, da nisem pred tem nikoli opazila, da so naši nasmeški le navidezni, prijazne besede pa prav tako. Ko je za menoj prišel še mož, sem se hotela stisniti k njemu, pa me je odrinil od sebe, češ, dala bi jim tisti smrdljivi denar, da bi bil mir. Potem se je obrnil na drugo stran in zaspal. Kaj je s teboj Nataša? Si res takšen idiot, kot ti hočejo dopovedati?«

A to ni bilo vse gorje, ki se je zgrnilo nanjo. Do rojstne hiše jo je ločilo komaj nekaj več kot kilometer, ko je popila jutranjo kavo, se je odločila, da bo šla k mami, da jo še enkrat vpraša, kaj si misli o prepiru. A so bila vhodna vrata zaklenjena. To se še nikoli ni zgodilo. Če sta bila starša doma, je bilo zmeraj vse križem odprto. Usedla se je na prag in ni si želela drugega, kot da ji nekdo razloži, kaj je storila narobe.

Nataša je vzela nekaj dni dopusta, ni bila sposobna, da bi lahko – kot računovodkinja – zbrano delala. V sredo je potrkal na vrata poštar in za njenega moža prinesel priporočeno pismo. Ni ga odprla, tega, da bi vohunili drug za drugim, pri hiši niso počeli.

Ko ga je mož prebral, se je sesedel na stol. 'A takšna prasica si?' reče Nataši in jo prvič v življenju udari.

»Ko je zmetal po tleh vse krožnike, ki so bili na mizi, je za seboj zaloputnil z vrati in ni ga bilo več. Pobrala sem pismo in začela brati. Onemela sem. Nekdo je mojemu možu sporočal, da sem imela, preden sva se poročila, splav. Da sem 'lovila' moške za vsakim vogalom in se nastavljala, kjer sem se le mogla. Pa da še sama nisem vedela, kdo me je 'napumpal'. Priznam, res sem imela splav, vendar ni bilo tako, kot je pisalo. Imela sem fanta, ki je šel k vojakom, jaz pa nisem vedela, da sem bila že ob njegovem odhodu mesec dni noseča. Ko sem mu pisala, da bo postal očka, mi je odpisal, da sem se skurbala z drugim, njemu pa hočem naprtiti otroka. In me je pustil. Samo mami sem povedala, kaj sem storila. Ker smo bili krščanska družina, mi je splav verjetno hudo zamerila, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da se je o mojih intimnostih s komerkoli drugim pogovarjala. A se je! Mama ni imela računalnika, niti rokovati ni znala z njim, zato sem vedela, da je anonimno pismo napisal nekdo, ki me je želel z izdajo skrivnosti mojemu možu še bolj prizadeti. In to zaradi šest tisoč evrov!«

(Konec prihodnjič)