Ohranjajo spomin na rojaka

S slavnostno akademijo, recitalom, izdajo kovanca in spominskega poštnega žiga ter drugimi dogodki so v Cerkljah pospremili stoto obletnico smrti svojega rojaka, našega prvega poklicnega dramskega igralca Ignacija Borštnika.

Cerklje – V ponedeljek je minilo sto let od smrti igralca Ignacija Borštnika. Obletnica sicer ni zbudila posebne pozornosti širše slovenske javnosti, v Borštnikovih rojstnih Cerkljah pa so z več različnimi dogodki dokazali, da niso pozabili na svojega rojaka in je spomin nanj še vedno živ.

Na obletnico smrti je na Borštnikov grob na ljubljanskih Žalah venec položil Tomaž Novak, igralčev praprapranečak, v spremstvu članov Kulturnega društva Ignacija Borštnika.

Literarni večer in slavnostna akademija

Poseben literarni poklon svojemu rojaku pa so pripravili v Cerkljah v torek in četrtek. Najprej je v torek cerkljanski župnik Jernej Marenk v župnijski cerkvi v Cerkljah daroval mašo za Borštnika, nato pa so člani KD Ignacija Borštnika pripravili recital, na katerem so obiskovalci lahko spoznali rojaka tudi kot pesnika. »Njegove pesmi so domoljubne, predvsem domotožne, ljubezenske in osebnoizpovedne. Dotaknile pa so se ga tudi strahote prve svetovne vojne,« je ob tem povedal skrbnik Borštnikove rojstne hiše Danijel Novak, ki si že več let prizadeva, da prvi slovenski poklicni dramski igralec ne bi utonil v pozabo. Njegove pesmi so recitirali profesor na Osnovni šoli Orehek in ljubitelj umetnosti Marjan Bovha, Rudi Zevnik iz Kulturnega društva Simona Jenka – Šmonca, domačinka Marija Kern, ki tudi sama pesni, in Alenka Pristov, ki je povezovala program.

Četrtkovo dogajanje pa je zaznamovala slavnostna akademija v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika, ki jo je ob pomoči Občine Cerklje organiziral Klub Liberius. Zbrane je nagovorila predsednica Liberiusa Daniela Močnik, pozdravil pa jih je tudi župan Franc Čebulj. Kulturni program po scenariju in v režiji Roka Andresa so soustvarjali dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček, Tina Primožič, Ana Dolžan Jagodic, Klara Gantar, Gašper Jereb, Jože Jerič, Šenturški oktet in učenci cerkljanske Osnovne šole Davorina Jenka. Za sceno, ki je bila v znamenju brezovega gozda, pa je poskrbela akademska slikarka Irena Gayatri Horvat.

Tudi o Borštnikovih sodobnikih

Daniela Močnik je ob obletnici Borštnikove smrti pripravila tudi predstavitev kulturnega in predvsem gledališkega življenja v Cerkljah in okolici v Borštnikovem času in njegovih sodobnikov, igralcev tistega časa. Poleg Borštnikove soproge Zofije Zvonar je s cerkljanskim igralcem večkrat nastopala denimo tudi Polonica Juvan (1884–1952) iz Mengša, ki se je kasneje tudi preselila v Cerklje. Borštnikov sodobnik iz Pšenične Police pri Cerkljah je bil tudi Joža Vombergar (1902–1980), pisec gledaliških iger.

V cerkljanski poslovalnici Pošte Slovenije lahko v teh dneh poštne pošiljke opremite s spominskim žigom ob obletnici igralčeve smrti, za kar so poskrbeli člani Kluba Liberius, Občina Cerklje in Društvo zbirateljev Sciurus iz Radovljice. Spominski žig je oblikoval Blaž Močnik, prav tako kot tudi spominski kovanec, ki so ga ob tej priložnosti izdali v KD Ignacija Borštnika in njegovi rojstni hiši. Vrednost kovanca, ki ga kujejo v kovnici igralčeve rojstne hiše, je en »nace«. Ob tej priložnosti je v Borštnikovi rojstni hiši v Cerkljah še do konca meseca na ogled filatelistična razstava Staše Prah z naslovom Kaj pomeni biti igralec.

Borštnik, rojen 1. julija 1858 v Cerkljah, se je že v mladih letih odločil, da bo postal igralec, po šolanju na Dunaju je sprva igral na ljubljanskih odrih, nato pa kariero skupaj z ženo Zofijo Zvonar nadaljeval v Zagrebu. Prav zagrebško obdobje je bilo najbolj plodovito v njegovi karieri. Igral je vloge velikanov antične dramatike, Moliérovega Tartuffa, Shakespearovega Hamleta, zdravnika Astrova v Čehovovi drami Striček Vanja, Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, posebno ljubi pa so mu bili nordijski avtorji Ibsen, Hauptmann in Strindberg. Preizkusil se je tudi v filmu, a se noben posnetek ni ohranil.