Podoknica na Jezerskem

Besedilo: Neža Rozman
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 21. september 2015 / 10:05

Jezerjani svojih deklet ne dajo kar tako, to so pokazali tudi na podoknici ob Planšarskem jezeru. Podokničar je dvoril Olgi Tičar, a je moral za to premagati 'težke' ovire, ki so mu jih pripravili na Jezerskem.

Najbolj zaželena in oblegana Jezerjanka je bila minuli petek zagotovo Olga Tičar z Jenkove domačije na Jezerskem. Sovaščani so pripravili podoknico pri Planšarskem jezeru in za prejemnico določili Tičarjevo. Dvoril ji je znani vasovalec Franc Pestotnik - Podokničar. Se pa Jezerjani niso dali kar tako in Podokničarja do Olge niso spustili, ne da bi pokazal, ali je iz pravega testa. Najprej se je nič hudega sluteč pripeljal s kočijo, na njej mu je igral Gašper Seljak, uspešni mladi harmonikar. Kočijo so ustavile 'šrangarice' in Podokničarja postavile pred prvo nalogo; sodelovati je moral z vaškimi gasilci in s staro Rosenbauer brizgalno iz leta 1911 podreti tarčo. Da pa bi bila naloga še malo bolj zakomplicirana, je moral Podokničar kot pravi gasilec obleči gasilsko obleko. Kdor ga pozna, bo vedel, da je vedno oblečen v pastirsko opravo; v debele volnene nogavice, cokle, belo srajco in pastirske hlače. Vse to je moral sleči, če je želel priti do Olge. Ko je končno podrl tarčo, se je moral preizkusiti še v predenju volne, pletenju in drugih kmečkih opravilih, značilnih za Jezersko. Po vsaki uspešno opravljeni nalogi je dobil kos kruha z 'masovnikom' in jezersko slatino, ki se bojda, zaradi preveč mineralov, pije kar iz šilca.

Obiskovalci podoknice, ki jo sicer organizira Nedeljski, so bili deležni še krajšega odlomka iz igre Jezerske štorije, ki jo vsak petek igrajo na Jenkovi domačiji. Igra sicer govori o štorijah, ki so se pripetile v življenjih Jezerjanov pred mnogimi leti. Z vmesnimi nastopi so jih zabavali člani ansambla Veseli Gorenjci.

Olga Tičar je leta 2009 postala tudi kmetica leta. Živi na prej omenjeni Jenkovi kmetiji, kjer se ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom. Ni pa se izkazala le v kmetovanju, pač pa tudi skrbi za etnografski muzej Jenkova kasarna. Ta stavba v resnici ni bila kasarna, pač pa je služila prenočevanju tovornikov, ki so tovorili sol čez Jezersko v Avstrijo. Olga Tičar obiskovalcem rada razkaže muzej, kljub temu da na kmetiji delo večinoma poteka ročno. Prav zato je bila še toliko bolj presenečena, ko so jo izbrali za laskavi naslov. Dejala je, da se je v Zagorje ob Savi, kjer je tisto leto potekal izbor za kmetico leta, odpeljala povem brezskrbno in, ko so poklicali njeno ime, ni vedela, kaj naj stori. Ker govora ni imela pripravljenega, je vsem zbranim obljubila, da ga pripravi do naslednjega leta. Obljube niso pozabili in naslednje leto je na odru opisala svoj dan takole, v narečju: »U pondelk' se ne deva, u tork' sm' rada veseva, u sredo je ta sredn' dan, u četrtek je mau bl zaspan', u petek je možev god, u soboto se bom česava, u nedelo pa u cerkuco caplava, nazaj grede pa v prvi oštariji za vinčece dava.« Olga je tako pokazala, kako pomembna je tradicija in kako dobro se imamo, če smo dobre volje, četudi je dela včasih veliko.