Poljub poznega poletja

Glavno vlogo ima Poljub Augusta Rodina na razstavi velikega francoskega kiparja v Umetniškem paviljonu v Zagrebu. V zraku je še poljub babjega poletja pri 28° na Trgu Zrinjevac skupaj s pokušino izreka »vino je poezija v steklenici« iz francoskega vinogradnega območja na jugozahodu Francije, iz francoskega Buzeta. Pred Umetniškim paviljonom veliko stopnišče, nabito s slovenskimi dijaki, ki sede čakajo na vodenje po razstavi. A za posamične obiskovalce ni posebne gneče. Auguste Rodin (1840–1917), še za življenja slavljen in odlikovan, je zagotovo najboljši kipar svojega časa, ki ga je bolj kot monumentalnost, v kateri je sicer izjemen mojster, zanimala čutnost, ujeta v kamen. V vhodni dvorani razstavišča se beli znameniti Poljub, ki so mu namenili dovolj prostora za globok dih, in ko ga počasi obhodiš, občutiš, kako je z emocijo nabit vsak del moškega in ženskega telesa v objemu. Enako močna izraznost je tudi v kopiji Misleca. Zagotovo pa so po izrazu najmočnejši Calaiški meščani (v Zagrebu predstavljeni v mali bronasti maketi in monumentalnem bronastem odlitku enega izmed znamenitih talcev, Eustacha de Saint Pierra). Velika skulptura na podstavku zdaj stoji pred rotovžem v mestu Calais, imenovanem tudi doverska vrata. Skulptura je spomin na zgodovinske dogodke v letih 1346/47. Med stoletno vojno je angleški kralj Edvard III. 1346 napadel Calais, ki se je upiral obleganju vse do 1347. In ko je že kazalo, da bo moral Calais kloniti, da bo izropan in požgan, se je šest najuglednejših meščanov javilo za talce. Bosi, v samih srajcah in z zanko za vratom, da bi jih usmrtili, naj bi prostovoljno prišli pred Edvarda III. kot človeško poplačilo za izgube angleške vojske. Žena Edvarda III., dobrosrčna kraljica Pilippa de Hagennau, princesa nizozemsko francoskega rodu, pa je izprosila za njihovo življenje in se s tem dejanjem vpisala v zgodovino …

Cvetačna juha po calaiško z gremolato in krutoni

Za 4 osebe potrebujemo: 1 por, samo beli del, 4 žličke masla, 600–650 g cvetače, razdeljene na rožice, 750 ml piščančjega bujona, 1 skodelico smetane za kuho s 15 odstotki mlečne maščobe, sol, sveže mlet poper

Za gremolato: pol skodelice sesekljanega peteršilja, 4–5 žličk oljčnega olja, 1 neškropljeno pomarančo, 1 neškropljeno limono, sol, poper

Za krutone: 2 rezini toasta, 2 žlički oljčnega olja, 1 žličko masla

Por očistimo in tenko narežemo samo beli del. Cvetačo operemo in razdelimo na majhne cvetke. V kozici na blagem ognju popražimo por, dodamo cvetačo in zalijemo z bujonom. Nepokrito kuhamo od 25 do 30 minut. Medtem pripravimo gremolato, ki je sicer lombardskega izvora in se doda jedem čisto na koncu, da ostanejo arome sveže. Zmešamo peteršilj, oljčno olje in naribano lupinico neškropljene pomaranče in limone.

Toast zrežemo na majhne kocke, ga zlato rumeno popečemo in damo na papirnato brisačo, da se odcedi odvečna maščoba.

Juho solimo in popramo, zmiksamo s paličnim mešalnikom, dodamo smetano, še enkrat pogrejemo, a zavreti ne sme.

Napolnimo krožnike, da­mo na sredino vsakega četrtinko gremolate in posujemo s krutoni. Takoj postrežemo.