Vlada že eno leto

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 18. september 2015 / 14:01

Prav danes mineva eno leto, odkar je 18. septembra 2014 začela z delom vlada Mira Cerarja. Tako je že ušla možnosti, da bi bila označena za vlado z najkrajšim stažem. Dve sta imeli krajšega: prva vlada Janeza Drnovška (od maja 1992 do januarja 1993) in vlada Andreja Bajuka (od junija do novembra 2000); kmalu bo presegla tudi drugo vlado Janeza Janše (od februarja 2012 do marca 2013). Cerarjeva vlada je sicer prepričana, da bo vladala do konca svojega mandata, torej vsaj do septembra 2018, to možnost izgovarja celo zimzeleni minister Karl Erjavec, ki obstoj te vladne ekipe najbolj ogroža. Sicer pa bi lahko rekli, da se ta vlada glede na precej težavne razmere še kar dobro drži. Ničesar spektakularnega ni dosegla, pa tudi kakih kapitalnih napak še ni naredila. Na svoji spletni strani navaja 2,6-odstotno gospodarsko rast, za 12,7 odstotka nižjo brezposelnost mladih, dvig števila zaposlenih za 9301, sprejetje 1028 predpisov in vsaj 40 ukrepov, ki naj bi prispevali k boljšemu življenju državljanov …

Najbolj elegantno kritiko te vlade je v intervjuju za Mladino izrekel dr. Dimitrij Rupel, veteran več prejšnjih vlad. »Razen dveh, treh članov vlade ne poznam nikogar, Cerar je uglajen človek, Mramor pa kompetenten finančni minister. Kdo pa so ostali? Kaj so naši vladarji dosegli v življenju, razen tega, da so se pravočasno prijavili pri tej ali oni stranki, ni znano. Vsekakor niso nič prispevali k postavitvi samostojne države, s katero danes ravnajo precej neodgovorno: od infrastrukture in zdravstva do pravosodja, obrambe in zunanje politike.« S temi besedami se ni mogoče ne strinjati. Sam bi pripomnil le, da smo imeli osamosvojiteljev na vladi že dovolj in da je treba dati priložnost tudi sposobnim posameznikom z manj prepoznavno biografijo in bibliografijo. Anja Kopač Mrak in Dejan Židan sta gotovo kompetentna ministra za socialo in kmetijstvo, po napornih in razmeroma spretnih pogajanjih in dogovorih s socialnimi partnerji je postal prepoznaven Boris Koprivnikar, minister za javno upravo. Drugi bodo morali za svojo afirmacijo še kaj postoriti, priložnosti bo veliko.

V najbližji prihodnosti bo usoda te vlade odvisna predvsem od vsaj enega predvidljivega in enega nepredvidljivega poteka. S prvim mislim na nujnost, da se počisti največje »štale« v tej državi. Gospod Rupel bi se gotovo izrazil bolj elegantno, štali bi rekel Avgijev hlev. Takšna hleva sta sodeč po dogajanju v zadnjih letih zlasti zdravstvo in sodstvo. V teh dveh državnih podsistemih se je očitno nabralo največ pokvarjenih ali vsaj nekompetentnih ljudi. Ko zapišem »pokvarjen«, milim na prevod izvornega pomena latinske besede »corruptus«. Najbrž ni potrebno pripisati, da s to oznako ne mislim na večino, ampak na manjšino, ki pa je za oba sistema uničujoča.

Z nepredvidljivo, a usodno možnostjo pa mislim na prav tak zaplet begunske krize. Kaj se bo zgodilo, če bosta Madžarska in Avstrija zaprli svoje meje in se bo balkanski tok beguncev čez Hrvaško preusmeril ravno proti Sloveniji? Vlada ima več možnosti. Glavna je ta, da se ustrezno pripravi (če se še ni, je tako in tako prepozno). Druga je ta, da gre namesto na Brdo na Brezje in se priporoči Mariji Pomagaj. Tretja in najbolj realna pa ta, da upa na zgodnjo in hudo zimo. In ne nazadnje: begunci ne bodo izziv le za vlado, ampak za vse nas. Evropi kot celoti in vsakemu Evropejcu bo postavljeno za vse enako vprašanje o pravi meri egoizma. Da bi ga zmanjkalo, se ni bati. Če ga bo preveč, bodo spet na potezi vlade, državne in evropska …