Doživljanje radosti

Posamezni dogodki nam lahko prinesejo veselje. Tako smo veseli npr. novega kolesa ali avta, dosežkov otrok, zmage svoje nogometne reprezentance, znižanje cen bencina … Takšno veselje pa je pogosto bolj kratkoročno. Kar hitro mine začetniško veselje in smeh. Pravimo, da so to zunanji pozitivi sprožilci naše dobre volje. So dobrodošli, ne držijo pa nas dolgo v vzhičenosti.

Več zadovoljstva in daljše veselje pride ob naših dosežkih, kadar smo vložili več truda in svoje energije. To je res naše delo in vso pravico imamo, da se veselimo dosežkov in da smo ponosni. Ne toliko na dosežke, temveč predvsem nase. Ne glede na to, kaj drugi komentirajo. V okolju (ali družinah), kjer uspeh ni vsakdanjost, bodo pogosto dobili vsaj nekaj, kar bo zmanjševalo vrednost mojega dosežka. Velik življenjski uspeh je, ko se lahko ob takih ljudeh nasmehnemo in ko vemo, da njihova slaba volja nima nikakršne povezave z mano in mojim ponosom nase. Veselje in zadovoljstvo v tem primeru je še vedno povezano z neko aktivnostjo, dosežkom ali mojo storilnostjo.

Nam pa pripada še mnogo več. Kot ljudje si zaslužimo bivanjsko radost, ki je odvisna samo od tega, koliko prepoznavam pri sebi, da sem vreden srečnega, celo radostnega življenja. Govorimo o radosti bivanja, ki je neodvisna od zunanjih dejavnikov. Gotovo je ta način doživljanja bolj blizu starejšim ljudem, ki so uspeli integrirati, združiti vse življenjske dogodke na neki skupni imenovalec. Pravijo, da z leti pride modrost. No, ne pri vseh. Kjer pa pride, nas modrost popelje v celostno sprejemanje sebe, drugih in počasi spoznavamo, da smo vsi povezani, in predvsem, da smo del narave. Ko pride ta bivanjska radost, ki je širša in močnejša od veselja in sreče, je ne spustimo več stran. Prelepa je in pogosto nerazumljiva, saj nam osmisli tudi težke trenutke in vzhičenost, nekako začutimo, da je dojemanje dobrega in slabega največ odvisno od našega notranjega uvida. Prepoznamo jo kot čudoviti notranji mir, ko z neko nerazumljivo logiko mirno sprejemamo svoje slabe strani in sitne ljudi, celo težke dogodke vidimo z dolgoročnim dobrim namenom, zelo normalno se nam zdi, da ljudje prihajajo in odhajajo iz našega življenja, dajemo jim svobodo in jih ne priklepamo več nase in mi se ne prisesamo na drugega. Smo svobodni in sami sebi zadosti.

Sicer lahko delamo in si želimo takšnega miru in radosti. Včasih pride, včasih ne. Nekateri posvetijo celo življenje temu. Nekaterim pride to kar iznenada. Verjetno pa je najboljše, da se trudimo biti dobri in delovati, misliti in čutiti tako, da bi to postalo načelo najsplošnejšega zakona za vse ljudi.