Tri četrt obleke so sešile na roko

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 12. september 2015 / 13:29

V okviru Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine so v četrtek zvečer v razstavnem prostoru Galerije Veronika odprli razstavo z naslovom Poustvarjanje oblačilne dediščine gorenjske avtorice Andreje Stržinar iz Hotavelj.

Kamnik – V razstavni dvorani nad kavarno Veronika se bomo v času Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine vrnili v Prešernov čas in se na primer 'udeležili' semnja, nedeljske maše, ohceti ali kakšnega drugega pražnjega dogodka. S poustvarjenimi na novo sešitimi in izvezenimi oblačili se namreč podajamo na Gorenjsko v čas med letoma 1820 in 1860. Na razstavi namreč mojstrica izdelave starih oblačil Andreja Stržinar predstavlja 29 kostumov, ki so rezultat projekta z naslovom Bogastvo babičine skrinje, ki je ob financiranju iz evropskih sredstev Leader potekal od leta 2012 do konca leta 2014. Nosilec projekta je Lokalna akcijska skupina loškega pogorja, vanj pa so se vključili še štirje partnerji: Turistično društvo Žirovski Vrh, Folklorna skupina Škofja Loka, Razvojna agencija Sora in PE Turizem Škofja Loka s Centrom DUO.

Kaj vse je mogoče najti v babičini skrinji? »Marsikaj, kar nas spominja na oblačilno dediščino iz sredine 19. stoletja, še posebno so to odlično ohranjeni eksponati iz Loškega muzeja, kjer smo našli oblačila, kot so špencer, nedrčki, rokavci, ki smo se jim pri rekonstrukciji poskušali čim bolj približati, tako po videzu kot z materiali,« babičino skrinjo razkriva Stržinarjeva, ki je od gospe iz Gorenje vasi dobila tudi veliko vezenih originalnih oblačil, kot so rokavci, spodnja krila, perilo, prtički … Pri izdelavi kostumov smo se tako naslanjali tako na originale kot risbe in slike iz tistega časa.

Na razstavi so na ogled tako stara oblačila kot njihove rekonstrukcije, za katere lahko potrdimo, da so prav take kot originali. V resnici so lepša, ker so nova. Ob Andrejinem poznavanju izdelave oblačil po postopkih starih krojaških mojstrov in znanju krojenja starih oblačil je bila pri svojem delu odprta za nasvete poznavalcev oblačilne dediščine Jasne Vastl, Alenke Pakiž in Bojana Knifica. Po njenih navodilih in krojih sta s šivalnima strojema na pomoč priskočili Sonja Rupar in Zvonka Tomažič, seveda pa je bilo treba marsikaj postoriti tudi ročno, v veliko pomoč pri vezenju je bila Lucija Kavčič.

»Cilj našega projekta je bil pokazati, da ni gorenjska narodna noša tista, ki izhaja iz naše oblačilne dediščine. Ta je bila ustvarjena predvsem za prepoznavnost Slovenije na tujem, medtem ko so oblačila, ki smo jih me poustvarjale, avtentična, izdelana iz domačih materialov in kot taka v svojem času tudi ob posebnih priložnostih sto in več let nošena iz roda v rod. To, kar vidite na razstavi, so živa oblačila iz sredine 19. stoletja,« poudarja Stržinarjeva in dodaja, da so kljub sodobnim šiviljskim pripomočkom in strojem več kot tri četrtine posameznega kostuma sešile ročno. Andreja je morala biti pri krojenju pozorna tudi na dejstvo, da so konfekcijske številke novodobnih mož in žena za številko ali dve večje. »Kostumi so narejeni po meri za znane ljudi, folklornike iz Žirovskega Vrha in Škofje Loke,« dodaja Lucija Kavčič, ki je tudi sama članica skupine iz Žirovskega Vrha. Kostum odraža tudi osebnost posameznega folklornika in njegov karakter, vse od klobuka do škornjev.« Na razstavi je poleg kostumov na ogled tudi trinajst panojev s folklorniki, ki z njimi nastopajo, sledi pa tudi krajša razlaga posameznih delov oblačil in posebnosti na njih.

»Žal znanje starih postopkov pri šivanju in izdelovanju oblačil s starimi krojaškimi mojstri tudi izginja. Kmalu ne bo več krojačev, ki bi znali ročno šivati. Zato s projektom in razstavo želimo širši publiki pokazati, koliko natančnosti in ročne spretnosti je bilo včasih potrebne za izdelavo oblačil. Mogoče bomo to znanje tudi na tak način uspeli prenesti na mlajše rodove.«