Sam si pomagaj in …

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 10. september 2015 / 19:36

Vsemogočni mora biti na tvoji strani, ko se lotiš voziti po cestnoprometnih predpisih. Če sem malce natančnejši z besedami, se moram pohvaliti, da sem že nekaj mesecev najhitrejši voznik v mestu in na vasi – vedno sem na čelu kolone! V vzvratno ogledalce si sploh ne upam več pogledati, zardim, ko vidim nervozne obraze za volanom za sabo. Ne boste verjeli, prejšnji teden, ravno ko sem oddal predzadnjo kolumno, ki je tudi govorila o cestnoprometnih predpisih, sem doživel, da mi je čez Predoslje hupal traktorist prikoličar. Njegovega obraza zaradi ogromnih gum tik za mojim avtom nisem mogel opaziti, slišal pa sem močno hupanje, ki naj bi pomenilo, naj vendar pospešim. Tam, kjer je najvišja dovoljena hitrost 40 kilometrov na uro, sem vozil 42 in si za nagrado zaslužil spodbudo z močnim hupanjem. No, potem sem se pretvarjal, da me je oblil strah njegovega hrupnega opozorila in sem zmanjšal na 38 kilometrov na uro. In čakal, kdaj me bodo povozile mogočne 'krampaste' gume s prikolico, polno hlodov, vred. Na semaforju sem zavijal levo, on je 'šibal' proti Šenčurju in boga sem prosil za zeleno luč. Ni me uslišal, traktorist je obstal naravnost nasproti, a moj mali avto je bil vendar toliko prenizek, da človeka za volanom nisem mogel videti. Slišal pa sem ga dobro, in ne samo jaz, temveč vsa avtomobilska srenja, ki je v tistem trenutku čakala na zeleno luč: »Da se nauš usrou za volanom, ...emti m...!« je bila tista kletvica, ki je zaključila njegov sočni repertoar. Končno zelena luč in varno sem zapeljal proti domu.

Nekaj časa sem doma premišljeval o tem dogodku, potem pa sem si rekel, da bom vseeno vztrajal pri svoji obljubi: še naprej bom vozil tako, kot so me nekoč naučili v šoli vožnje! O tem vsem molčim, razen vam, ki tole berete. Ne vem, kaj si mislite, vendar si drznem upati, da me podpirate. Kaj bi se zgodilo s svetom, če bi vsi živeli po napisanih zakonih? To moram vprašati kakega filozofa, da bi mi razjasnil moja upanja. Pa tako preprosto je. Ko se znajdem v kaki tej podobni situaciji, se vedno spomnim na služenje vojaškega roka. Spomnili se boste vsi vi, ki ste ga odslužili. Tam nam ni bilo nič misliti, kajti učili so nas, da namesto nas mislijo oni, drugi. Vojak je moral samo slediti poveljem in vse je bilo v redu. Smešno? Zdaj mogoče je, vendar če pomisliš, zakaj bi vozil šestdeset, kjer je najvišja dovoljena hitrost štirideset, ni več smešno. Če tako voziš, te je najprej strah radarjev, ker ne dojemaš, da bi pri tej hitrosti lahko koga prej zbil. Razumen voznik ima torej najmanj dva strahova vsakič, ko se ne drži enega običajnega zakona. Vendar tudi pomisli ne, da taka malenkostna kršitev nekoga lahko pahne v smrt, tebe pa za deset let v zapor …

Komentarji (1)

Bojan Šimnovec

Pred tremi dnevi se je iz Ljubljane proti Kranju valila sedemkilometrska kolona.Za pot sem potreboval dobri dve uri.Še dobro, da sem bil prvi v koloni...Šalo nastran: Miroslav, podpiram te v tvojem razmišljanju o prometni "nekulturi" na naših cestah, ki smo ji priča iz dneva v dan.V deželici na napačni strani Alp bo preteklo še veliko vode, preden bomo tudi na tem področju napredovali v pravo smer.To je pač proces in najprej mora priti do premika v naših glavah...

2015-09-11 11:06:31