Tesnoba

S tesnobo se občasno sreča skoraj vsak. Strah se nanaša na konkreten dogodek ali človeka, tesnoba pa nas spremlja dlje časa. Kadar je tesnoba krajšega daha in jo znamo obvladovati, nam ne predstavlja kakšnega resnega problema. Morda nas celo pozitivno stimulira, da se bolj intenzivno odzovemo na določen izziv. Govorimo o pozitivnem stresu. Pride in gre.

Daljša tesnoba nam prične greniti življenje. Ker se je ne moremo znebiti, nas prične ovirati pri dnevnih opravilih in odnosih. Stalno nas nekaj skrbi brez prave osnove (vsaj tako pravijo drugi ljudje). Mi pa se ne moremo otresti tega stanja in povrhu tega nas bližnji še ne razumejo. Še več – delijo nam nasvete, nihče pa se zares niti ne potrudi, da bi nas razumel, v kakšnem stanju smo.

Ljudje s tesnobo (ki pogosto preraste v motnjo) trpijo, se zapirajo vase, hodijo prestrašeni po svetu, obupno čakajo, da bo kdaj bolje, in se sami ne morejo pomiriti. Da je nekaj narobe, jih opozarja telo: pogoste so vrtoglavice, utrujenost in izčrpanost, zategnjenost mišic, predvsem pa bolečine v vratu in prsih. Navadno šele moteči telesni znaki ali bližnji prisilijo človeka k ukrepanju. Kadar je prehudo, je nujna zdravniška pomoč.

Kaj pa lahko naredimo pred tem? Ti ljudje obupno pogrešajo empatično in sočutno podporo nekoga na tem svetu. Tako zelo si želijo, da bi jih nekdo končno poslušal in razumel. In še več. Želijo si, da bi lahko prepoznali svoje želje in potrebe. Pogosto niti ne vedo, da je to njihova pravica. Vse življenje so se nekomu podrejali: ali staršem ali sozakoncu ali celo otrokom ali nadrejenim v službi. Bili so tiho in se niso pritoževali. Tudi kadar je bilo hudo, so si rekli, da morajo potrpeti. Tako se z leti teža neizgovorjenega bremena nabira in povečuje. Zato ni slučajno, da je med starimi ljudmi več težav s tesnobo. Strokovnjaki za odnose trdimo, da je tesnoba le ščit pred še hujšimi spoznanji: da je življenje minilo, ne da bi ga zares začel živeti. Tako tesnoba ni vzrok, temveč posledica težkih čutenj (strahov, žalosti, jeze, razočaranj, gnusa in sramu), ki so v nas in ki so neizgovorjena.

Če imamo bližnjega s tesnobo, ki mu otežuje življenje, ga sočutno poslušajmo brez dajanja nasvetov in ga sprašujmo, kaj bo konkretnega naredil zase. Tudi če trdi, da ne more. Vztrajajmo. Če smo sami na tem (posebno če nas še stiska v prsih), dobimo nekoga (najboljše je to sozakonec) in v empatičnem odnosu odkrivajmo drug drugega. Žal pa ljudje pogosto ne zdržimo ob poslušanju težkih zgodb. Takrat ne oklevajmo. Pojdimo preko lastnega sramu in se priključimo kakšni skupini ali obiščimo strokovno pomoč.