Človekove pravice se ne ustavljajo na meji

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 4. september 2015 / 12:14

Davnega leta 1989 sem se v Buenos Airesu za Sobotno prilogo Dela pogovarjal z Adolfom Pérezom Esquivelom, Nobelovim nagrajencem za mir in velikim borcem za človekove pravice. Sogovornik je izredno zanimiv človek. V pisarni humanitarne organizacije Služba za mir in pravico, katere predsednik je, je sedel pod velikim križem, iz njegovih ust pa so prihajale besede, ki se jih ne bi sramoval nihče od naših tedaj še aktivnih komunistov. Danes 84-letni Pérez Esquivel ima za seboj bogato zgodovino, zaradi katere je tudi prejel Nobelovo nagrado. Po poklicu je sicer kipar in učitelj, kot borec za mir in človekove pravice pa se zavzema za nenasilne, gandijevske oblike odpora. V času argentinske diktature so ga večkrat zaprli in mučili. V najinem pogovoru zato nisva mogla mimo človekovih pravic. Na moje vprašanje, kako je z njimi, je odgovoril: »Človekove pravice se ne ustavljajo na državni meji. Zato se moramo zanje boriti po vsem svetu. Ne gre samo za obsojanje kršiteljev, temveč predvsem za iskanje rešitev vseh teh problemov. Potrebna je mednarodna solidarnost, zbrisati moramo meje in ustvariti razmere za veliko človeško družino.«

Na tedanjega sogovornika sem se spomnil, ko sem v medijih prebral, da je po poročanju spletnega portala Rights Info Slovenija po številu kršitev na milijon prebivalcev največja kršiteljica človekovih pravic med vsemi 47 članicami Sveta Evrope. Dr. Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava in nekdanji ustavni sodnik, je v tej zvezi v Delu (27. 8. 2015) zapisal: »Eni so na te statistične podatke oprli pretirano ostre kritike glede varstva človekovih pravic v Sloveniji, drugi so pretiravali z obrambo Slovenije, češ da je njen edini problem v prepočasnem sojenju. Kljub vsemu so številke povedne in dokazujejo, da je Slovenija spet oziroma še vedno v evropskem vrhu držav, kršiteljic Evropske konvencije o človekovih pravicah.« Ribičič nato opozori, da največ resnih kršitev odkrivajo pilotne sodbe proti Sloveniji. Gre za postopek, ki ga je to sodišče zaradi obravnavanja ogromnega števila prejetih pritožb s podobno problematiko razvilo v zadnjih letih. Po obravnavi ene ali več takih vlog in po izdaji pilotne sodbe sodišče pozove državo, naj uredi njeno zakonodajo. Naši najbolj znani pilotni sodbi sta v primerih izbrisanih in deviznih varčevalcev.

»Človekove pravice se ne ustavljajo na državi meji,« je dejal na začetku omenjeni Adolfo Pérez Esquivel. Na to izjavo se je treba spomniti ob sedanji problematiki množice beguncev, ki se iz Grčije pomikajo proti severu Evrope. Nekatere države, predvsem Madžarska z gradnjo zidu in Slovaška z izjavo, da bo sprejela samo kristjane, so pri izpitu iz človekovih pravic že padle na celi črti. Slovenijo pa izpit še čaka. Dve nezadostni oceni, ki smo ju doslej dobili pred sodiščem v Strasbourgu, sta verjetno dovolj in najbrž nam ne bo všeč, če bi v svetu namesto o nekdanji »sončni strani Alp« zdaj začeli govoriti o njeni »senčni strani«.