Upočasnjeni svet

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / / 11:51

Ležerno je moderno. Počasno je varno. Počasno je super varno. Počasno je dolgočasno. Počasno je super dolgočasno ...

Svet se ne vrti hitreje. Enako hitro kot že milijone let, pravijo podučeni, a ljudje živimo vse hitreje, čeprav umiramo počasneje. Hočem reči, umirajo, ne umiramo, ker sem, naj trknem na les, še živ. A zadnje tedne se mi zdi, da počasi ugašam. Ne, ne zapušča me zdravje, samo hitrost sem omejil. Če se vozim z avtom ali s kolesom, ker z motorjem se ne, me povsod opozarjajo na hitrost. Celo po časopisih, radiu in televiziji stalno pišejo in govorijo, da največ nesreč povzroči prevelika hitrost. Torej sem vzel pamet v roke in sem začel upoštevati prometne znake – vse, ne samo tiste, ki omejujejo hitrost, vse. Res jih je veliko in človek 'faše' glavobol, že med vožnjo do trgovine in nazaj. Počutim se kot tista kroglica v 'marjanci', ki se odbija od enega znaka v drugega. Vendar je tista kroglica zato tako zmedena, ker se prehitro odbija. Jaz z avtom vozim nekaj odstotkov počasneje, kot je najvišja dovoljena hitrost na prometnem znaku. Torej: tam, kjer piše, da je najvišja dovoljena hitrost petdeset kilometrov na uro, se jaz vozim petinštirideset. Za umret počasno, za umret dolgočasno. Je pa nepopisen občutek varnosti! Sicer človeka začne mikati brskanje po avtomobilski armaturi s telefonom vred in začne ga skrbeti možnost, da ne bo kak živčen tip za volanom, prilepljen na zadek mojega avtomobila, kar eksplodiral. Ko te ti strahovi minejo, začneš uživati v življenju na cesti. Tisti, ki ste kdaj jadrali po morju, poznate občutek ob pogledu na prepolno plažo ljudi? No, tako se počutim jaz, ko vozim po cestnoprometnih predpisih in zraven opazujem tiste, ki se ne vozijo po cestnoprometnih predpisih. No, to vam skušam razložiti. Tisti, ki pa še niste jadrali in tega občutka niste še zaznali, pa vedite, da je vredno poskusiti vsaj en teden voziti tako, kot so vas naučili v šoli vožnje.

In ker sem poleg voznika še kolesar, me je zanimalo, kako se mi bo življenje spremenilo, če se bom zavedal, da sem le kolesar, tisti najšibkejši člen v prometu. Prilagodil sem svojo hitrost na kolesu prometu in njegovim zakonom. Iz svoje vasi do mesta na kavo in nazaj sem se vozil točno tako, kot so me učili v petem razredu osnovne šole. Imam pač dober spomin! In to s točno takim kolesom, kot kolo mora biti, če hočeš opraviti kolesarski izpit. To je bilo sicer malce dražje, ampak sem enega starega 'gorca' opremil z odsevniki, lučkami in zvoncem. Počutil sem se ... Počutil sem se ... Verjetno se boste smejali – počutil sem se ... pametnega! Zakaj bi kršil zakon o pravilnem kolesarjenju pri mojih letih? Se mi je zdelo smešno. In zgodil se je krasen občutek zmagoslavja, kot bi prenehal kaditi ali prišel iz gorenjskih toplic, očiščen alkoholnega življenja ...