V spomin: Igor Slavec (1925–2015)

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 3. september 2015 / 12:40

V soboto opoldne je na kranjskem pokopališču velika množica pogrebcev spremila na zadnjo pot Igorja Slavca iz Struževega, ki je bil 29. januarja letos star devetdeset let. Igor je imel rad ljudi. Užival je med njimi in jih povezoval, zato ni nič nenavadnega, če se je toliko znancev in prijateljev želelo posloviti od njega in mu je bilo v slovo povedanih toliko prijaznih besed.

Igor se je rodil leta 1925 v Laškem, kjer je bil oče Ivan, rojen v družini znanega kranjskogorskega gostilničarja Antona Slavca, upravnik pošte. Mama Ela je bila Mežikova z Jesenic. Ker je bil oče Ivan leta 1929 postavljen za upravnika pošte v Kranju, se je družina, Igor je bil ob bratu Ivu in sestri Bojani najmlajši med tremi otroki, preselila v Struževo, kjer je Igor preživljal srečno in norčavo otroštvo in mladost. Užival je v športu, še posebej v plavanju v bližnji Savi in smučanju, in hrepenel po znanju. Žal je druga svetovna vojna prekinila Igorjeve mladostniške sanje. Mobiliziran je bil v nemško vojsko, vendar se je živ, a krhkega zdravja, vrnil domov. Žal je bila ta sreča skaljena s smrtjo starejšega brata Iva, aktivista in partizana, ki je bil zaradi izdaje ustreljen junija leta 1944 na Pševem pod Svetim Joštom. Po vojni je končal šolo in se zaposlil v prodajni službi tedanje Iskre. Poročil se je s Kovačevo Ančko iz Hrastja. Rodili so se jima trije sinovi: Andrej, Janez in Tomaž. Leta 1975 je prišel kot direktor in glavni urednik v Gorenjski glas. Do leta 1985 je uspešno vodil časopisno podjetje, potem pa se je upokojil. Pri Gorenjskem glasu smo ga še naprej imeli za svojega in ga spoštovali, on pa nam je očetovsko, s spodbudno besedo izkušenega človeka in pozornega bralca z njemu značilno humornostjo in iskrivostjo povedal, kaj delamo dobro in kaj narobe. Dejaven je bil v kranjskem športu, še posebej v plavanju. Desetletje je vodil kranjski plavalni klub, ki se je takrat začel vzpenjati med najuspešnejše klube v tedanji državi.

Igor je bil človek mnogoterih plemenitih lastnosti. Ljubil je ženo Ančko, njun zakon je trajal nad 65 let, in družino: sinove, vnuke, pravnuke. Spoštoval je slovensko zemljo. Struževo je bilo njegov najbolj srčni kraj. Vasi med Savo in železnico je posvetil knjigo s pomenljivim naslovom: Struževo: naš ponos, naša skrb, naš dom. Dokler sta z Ančko še zmogla, sta se skoraj vsak dan sprehodila po vasi. Mnoge Struževčane so prav Igorjeve besede spremile na njihovo zadnjo pot. Svoja vojna leta je opisal v knjigi Peščeno zrno v viharju in z njo opozoril na nesmiselnost sovraštva in vojne ter na trpljenje slovenskih fantov in mož. Sploh sta bila pero in fotografski aparat pomemben del Igorjevega življenja, še posebej v letih pokoja. V Kranju ni bilo odmevnejšega dogodka, na katerem ne bi bilo Ančke in Igorja s fotografskim aparatom. Domačim je zapustil bogato knjižnico, na desetine skrbno urejenih spominskih albumov in občudovanja vrednih dnevnikov, v katerih je z zelo tekočo in lahko berljivo pisavo napisal vse, kaj se je tistega dne dogajalo. To je počel skoraj do konca svojih dni. Zapisano in poslikano ostane, je pogosto rekel. To delam zase, za svoje otroke, za svoj rod! Zbiral in zapisoval je modre misli o življenju in jih lepo urejene podarjal prijateljem. Tudi sam jih hranim. Podaril mi jih je, ko sem se upokojil. V uvodu je zapisal: Časa ne moremo ustaviti, le drug drugemu ga lahko polepšamo …!

Spoštovani Igor! Za teboj je lepo in ustvarjalno življenje. Tudi sam si o njem tako zapisal. Odšel si spokojno in tiho. Saj pri takem človeku, kakršen si bil, drugačno tudi ne more biti. Mi pri Gorenjskem glasu smo ti iskreno hvaležni za vse, kar si dobrega naredil za podjetje in časopis Gorenjski glas in za vsakega od nas. Slavčov s Str'žev'ga, počivaj v miru!