Do Mosta na Soči z vlakom

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 29. avgust 2015 / 09:17

Glasovci smo se po Bohinjski progi ponovno odpravili z muzejskim vlakom. Tisti, ki smo zjutraj vstopili na blejski železniški postaji, smo opazovali njegov pompozen prihod, pogled na lokomotivo pa je še posebno navdušil otroke. Za pestrost dogajanja je poskrbel tudi Franc Ferdinand s svojim spremstvom, blejski folklorniki pa so z nastopom 'jutranjike' na vlaku pripravili celo do vriskanja.

Teatrska upodobitev zgodovinskega lika Franca Ferdinanda v družbi blejske gospodične in vojaka oziroma osebnega stražarja je že pred vkrcanjem na vlak sprožila med potniki kar nekaj zanimivih komentarjev. Gospodični Mici sicer kakšnih velikih besed v tej vlogi niso namenili, s humorjem pa nista skoparila ne Ferdinand in ne njegov stražar. Vsi trije so se sprehodili po vlaku in v vagonih pozdravljali potnike, stražar pa je zelo glasno skrbel predvsem za Ferdinandovo varnost.

Na vlaku so najbolj uživali najmlajši, saj je vožnja z muzejskim vlakom, staro lokomotivo, čisto črnim strojevodjem res pravo doživetje za otroke. Mogoče je za njihovo spremstvo vse skupaj naporno le toliko, ker otroci pač postavljajo ogromno vprašanj, ampak če se peljete po Bohinjski progi, potem se tudi vam kot odraslemu porodi kakšno vprašanje. Vožnja z muzejskim vlakom je res nekaj posebnega.

Očara tudi lik sprevodnika, ki s svojo opravo ravno tako prinese v vagon dih preteklosti.

Tokrat so se izletniki Gorenjskega glasa peljali le do Mosta na Soči, kjer sta jih pričakala turistična vodnika Dea Volarič in Miha Mlinar, ki je sicer arheolog, tako da je bil prava zakladnica informacij o zgodovini kraja samega.

Najprej pa smo se z železniške postaje peš odpravili do jezera, kjer nas je na ladji Lucija toplo sprejel kapetan Dean Fon Mervič. Poleg okusnega kosila smo v dveh urah vožnje izvedeli marsikaj: legendo o nastanku jezera, kjer so bili vpleteni tako zmaj kot princ in lepa princeska Lucija; da ima jezero nekje globino 22 metrov, drugje doseže tudi 42 in da je rečna Lucija, ki izstopa po vodnem kolesu in spominja na parnike 19. stoletja, ki so pluli po ameriških rekah, kapitanov projekt – od prve skice do zadnje zabite deščice.

Pluli smo tudi do sotočja Soče in Tolminke, kjer se odvijajo priljubljeni poletni festivali, potem pa smo se vračali po isti rečni poti, sledil pa je še kulturno-zgodovinski sprehod po samem Mostu na Soči. Hoje je kar nekaj, pa tudi videli smo precej, spoznali Most na Soči skozi oči preteklosti. Ker smo bili primerno obuti, pa tudi sonca je bilo ravno prav, stvar ni bila pretirana. Se je pa vodnik Miha pošalil, da imajo pri tovrstnem sprehajanju največ težav z italijanskimi gostjami, saj so gospe vedno več kot urejene. K temu pa seveda sodijo tudi čevlji s kar visoko peto …