Šola je zakon!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. avgust 2015 / 15:19

Šola ni od vekomaj. Bili so časi, ko so v šole hodili le izbranci iz gornjih slojev družbe. Zlasti tisti, ki so se brigali za duše (»dušebrižniki«) so se bali, da bi se kmečki ljudje, ki so bili takrat velika večina prebivalstva, v šolah poleg znanja navzeli tudi krivoverstva in uporniškega duha. Šele v drugi polovici 18. stoletja, ko nam je vladala umna in energična cesarica Marija Terezija, je šola postala »politicum«; odtlej ni bila več le zasebna, postala je državna zadeva. Šlo je za to, da bi v šolo morali hoditi vsi, ne le izbranci. Hoditi v šolo odtlej ni bilo več privilegij, po letu 1770 je postalo zakon.

Na Kranjskem se je na pobudo cesarice najbolj zavzeto odzval gorenjski rojak Blaž Kumerdej (1738–1805), šolnik, razsvetljenec in narodni buditelj; rodil se je v Zagoricah na Bledu, umrl v Ljubljani. Leta 1772 je sam od sebe poslal Mariji Tereziji svoj znameniti »domoljubni načrt«, kako bi se dalo Kranjce najuspešneje poučevati v pisanju in čitanju. Takole je pisal: »Če bi (Kranjci) znali brati in pisati, bi bilo prav lahko jim dopovedati voljo deželnega kneza, ako bi jo natisnili v deželnem jeziku ter jo preprostemu človeku razglasili, kakor to delajo v drugih deželah. S pomočjo knjig bi jih mogli seznaniti tako z verskimi kakor tudi z gospodarskimi nauki, da bi laže pridobivali in proizvode izmenjavali ter državi davke plačevali. Če bi brali, bi jih bilo laže seznaniti z državljanskimi dolžnostmi, da bi ne bili kot vojaki tako neuporabni, in končno bi jih mogli pripraviti do tega, da bi se učili nemščino in razna narečja hrvatskega, dalmatinskega, češkega in poljskega jezika, ki se od njihovega jezika malo razlikujejo, s čimer bi se jim poti za pridobivanje in prodajanje izredno ugladile.«

V šolo torej po prepričanju vladarice in njenih šolnikov ne bi hodili le zato, da bi več znali, ampak predvsem zato, da bi postali boljši in bolj učinkoviti državljani. Če bi več znali, bi bolje proizvajali in prodajali; če bi z boljšim delom več zaslužili, bi lahko plačevali višje davke, bili bi tudi boljši vojaki. Država je imela z obvezno ljudsko šolo svoj račun in ta se ji je v naslednjih desetletjih kljub odporom raznih nazadnjakov uspešno izšel … In če malo pomislimo, velja vse to še danes, poltretje stoletje pozneje. Obseg znanja je sicer bistveno večji in daleč presega le osnovno branje, pisanje in računanje. A temeljni namen – naj šola proizvaja (uči in vzgaja) učinkovitega državljana, ostaja isti. Današnji šoli lahko očitamo kvečjemu to, da pretirava v obsegu izobraževanja, popušča pa v zahtevnosti vzgajanja. Šola mlade ljudi, ki vse več znajo, a so hkrati vse bolj nevzgojeni, vse bolj brezobzirni. A tak je navsezadnje tudi svet, ki jih obdaja, in šola jih mora na tak svet pripraviti.

K zapisanemu pripišem samo še spoznanje, da mora človek, če jo hoče do kraja spoznati, v šolo hoditi dvakrat. Najprej sam, potem še skupaj s svojimi otroki. Prvič jo doživiš od znotraj, kot insajder; drugič, ko kot avtsajder spremljaš šolanje svojega otroka, jo spoznaš tudi z distance, ki je boljša, če je tudi primerno kritična. To zapišem iz lastne izkušnje, hkrati pa vse manj razumem tiste, ki vneto besedujejo o šoli, hkrati pa te ne doživljajo skozi skušnjo lastnih otrok. Šele ko vodiš svojega otroka v vrtec in iz njega, ko pozneje spremljaš njegovo učenje doma, vidiš, kaj vse v šoli počnejo in kako je vse to pomembno. V šolo moramo torej dvakrat, najprej kot otroci, nato še kot starši. Šele po tem dvojnem šolanju smo res izšolani.