Nenavaden zakon

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. avgust 2015 / 15:19

Viharno življenje, 2. del

... »Pavlek ni bil kaj prida že kot otrok. Bil je zelo razvajen, len, včasih tudi hudoben. Zmeraj je imel pri roki kakšno palico, s katero me je švrkal. Tepel je tudi živino in nekoč ga je konj pošteno brcnil, četudi mu je prišel le kakšen korak preblizu. Ko so se začeli pritoževati vsakodnevni obiskovalci gostilne – gostov tako ali tako nismo imeli – se je mama odločila, da ga za šank ne bo več spustila. Tudi prav, ji je rekel, se zavlekel zadaj, za kozolec in ure in ure preležal v travi ter zijal v modro nebo …«

Anica ne špara z jezikom, ko se ji ta odveže in prične dvomiti v zdravo pamet tistih, ki preveč razvajajo svoje potomstvo. Čudi se, s kakšno lahkoto danes govorimo o 'depresiji', ko vendar vsak človek, ki ima oči na pravem mestu, ve, da je posredi le lenoba, naveličanost in razvajenost.

»Danes, ko so starši skvarili veliko generacij, je takšne, kot je bil nekoč Pavlek, težje opaziti, ker jih je preveč, ki so mu podobni. Spominjam se, kako je znal mamo vleči za nos, ko je bil še na pol otrok. Napil se je terana, ko ga je izbruhal, je trdil, da je vrgel iz sebe kri. In potem je njegova od ljubezni zmešana mati iskala zdravnika za svojega razvajenca tja do Ljubljane. Mnogi so ji resnico povedali med vrsticami, ker so se bali, da bi ne bili več deležni njenega bogatega plačila, drugi pa so odločno rekli bobu bob. Nekoč sem prebirala knjigo, v kateri je bila omenjena migrena. Kmalu je ugotovil, da je to zelo priročna bolezen za njegovo lenobo! 'Pozabil' je na to, da ima morebiti čir na želodcu, po tistem je domače izsiljeval z migreno! A niso spregledali. Doletele so jih še druge nesreče. Po drugi svetovni vojni so jim vzeli več travnikov, njiv, večji del gozda, po spletu sreče in osebnih zvez jim je ostala gostilna. Dokler sta bila starša pri močeh, je še šlo, a ko sta enkrat omagala, se je tudi meni zdelo neumno, da bom garala le za hrano in za posteljo. Pavlek se ni pritaknil dela, ko je zlezel iz postelje, je zlil vase prvi kozarček, če se mu je ravno ljubilo, je šel na obisk h kakšni deklini, če ne, se je umaknil nazaj v svojo sobo. Na svoj dvajseti rojstni dan sem obiskala eno od sester, ki je živela v Kranju. Bila je že poročena, imela je dva otroka, žal je bil tudi njen mož velik pijanec. Moj predlog, da se ji pridružim, je sprejela z obema rokama. Dogovorili sva se, da mi bo našla službo, delali bova v dveh izmenah, da ji bom za plačilo pazila otroke. To se je res zgodilo. Mamo je moja odločitev zadela v dno srca. Globoko v sebi je bila prepričana, da bo lahko Pavlek peljal domačijo v boljše čase le z mojo pomočjo. Povedala sem ji, da so bile to tudi moje sanje, a za deklo mu pa nočem biti. Ni in ni se vdala. Vsak dan sproti me je pregovarjala, obljubila mi je celo to, da me bo zavarovala in zame plačevala dajatve. Tega ji nisem verjela, saj so vsi govorili, da so bile te tako visoke, da jih nihče ni zmogel plačevati, ker je bila država odločena, da bo vse, ki so še bili 'privat', spravila na kant. Stvari so se potem obrnile, saj je sestra, h kateri sem se preselila, kasneje ugotovila, da je njen zakon povsem zavožen, pustila je moža ter se preselila nazaj domov. Starši so s stisnjenimi zobmi pregovorili Pavleka, da je ob ustrezni odškodnini pristal na to, da se domačija in kmetija, kolikor jo je še ostalo po nacionalizaciji, prepiše na sestro. Ta je bila pametna in ji ni padlo na pamet, da bi delala zastonj. Na tem mestu moram dodati, da je bilo njeno gospodarjenje zgledno, k delu je pritegnila tudi oba otroka in kljub težkim razmeram, ki so vladale v prejšnji državi, so še kar dobro živeli,« razlaga Anica.

Z moškimi pa tudi Anica ni imela sreče. S prvim, ki ga je spustila preblizu, je imela nezakonsko hčerko. Bili sta prepuščeni sami sebi in vlažnemu stanovanju, v katerem sta se stiskali. Stranišče je bilo skupno, vodo pa so zajemali pri pipi, na hodniku. Renatka je bila pogosto bolna, a kaj, ko ni bilo nikogar, ki bi, medtem ko je bila Anica v službi, popazil nanjo. V hiši je živela starejša ženska, ki so ji ženske plačevala zato, da je v času, ko jih ni bilo doma, med otroki, zaprtimi v stanovanja, naredila obhod in pazila, da se komu od njih ni kaj zgodilo.

»Ko sem se vrnila domov, sem Renatko našla v lastnem dreku, ki ga je včasih z rokico razmazala po tleh. Pa kaj sem mogla?! To so bili za matere in otroke kruti časi! Pa to še ni bilo vse! Otrokov oče je še zmeraj prihajal rogovilit na vrata, pogosto je v pijanosti nasilno ravnal, razbijal in motil tudi druge stanovalce. Če me ne bi imeli radi, bi me družno že zdavnaj odgnali iz hiše! Na srečo je Renatka hitro rasla, bila je pameten otrok, lahko sem ji zaupala. S šestim letom je šla že v prvi razred in ko sem jo na kolesu peljala v šolo, mi je na prvi šolski dan zelo resno, a po otroško obljubila, da bo naredila vse, da bo izpolnila moje sanje. Res jih je! Doštudirala je za zdravnico, pozneje je naredila še specializacijo in danes sem več kot zelo ponosna nanjo! V zdravniške vode se je podal tudi njen sin, moj najstarejši vnuk. Malo prehitevam s svojo zgodbo, moram se ustaviti in se vrniti precej let nazaj. Ko je bila Renatka v tretjem razredu, sem spoznala Radka, po nekaj mesecih sva se poročila. Pri njem me je privlačilo to, da je imel svojo hišo, o kakšni veliki ljubezni med nama ni bilo govora. On je bil vesel, da sem bila dobra kuharica, da sem znala kaj zašiti in da nisem kadila. Mogoče ne veste, ampak takrat je bila ena velika moda, da so vse ženske v naši fabriki – kadile. Če ne javno, pa na stranišču. Zdelo se jim je zelo moderno, in ker se je začelo na veliko govoriti o enakopravnosti, je bilo kajenje prvi znak, da so postale enakovredne moškim. Veliko se je tudi zadrževalo po različnih skladiščih, celo v dvigalu so izkoriščali priložnosti in se dajali dol. Na glas se je govorilo, da splav ni nič takšnega, da je to pravica, ki jo mora vsaka ženska kdaj izkoristiti. In res se je to dogajalo! Ker ženskam ni bilo treba več razlagati, zakaj so se odločile za splav pred komisijo, šle so le v bolnišnico, kjer so jim ga naredili, so postale bolj svobodne in drzne tudi v seksu. Med malico smo se o seksu nenehno pogovarjale. Tudi poročene so imele marsikaj pripomniti, smejalo se je in norčevalo, da ni bilo res! Mene ni bilo zraven, ker mi je Renatkin oče seks povsem priskutil, zato sem bila tako vesela, da me je nagovoril Radko. Že na začetku poznanstva mi je namignil, da njemu ni veliko do seksa, vsaj z ženskami ne. Te pripombe sploh nisem slišala, verjetno zato, ker je nisem dobro razumela. Šele potem, ko sva bila poročena, mi je postajalo vedno bolj jasno: Radko se je poročil z mano zato, da je lahko skril svojo homoseksualnost. Zdelo se mi je tako ostudno, ko mi je povedal, da sem bruhala, kot bi bila noseča. A sem se sprijaznila s tem, saj sem imela na voljo vso hišo, tudi škrt ni bil, zato sem jo lahko obnovila, opremila, naredili smo še eno kopalnico. Le Renatka me je ves čas spraševala, kdaj bo dobila bratca ali sestrico. Potem sem pa kar naravnost rekla možu, da se bo enkrat pač moral potruditi, da se bova za otroka oba žrtvovala. Pa sva se. In to uspešno.«

(Konec prihodnjič)