Bravo kolesarji!

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 27. avgust 2015 / 11:30

»Na čigavi strani si sploh ti? Na voznikovi ali kolesarjevi?« Ne morem skriti razočaranja, ko slišim to vprašanje. In kar pogosto so mi ga zastavili ljudje potem, ko sem začel pisati na temo varnosti v prometu. Ne samo za kolesarje, temveč tudi za voznike, če se nismo razumeli! In še vse druge udeležence v prometu, tudi za pešce to velja! Da bi ne razlagal vsakemu posebej, je tale moj stolpec v našem časopisu neke vrste opozorilna tabla ...

Ne vem, kam to pelje, vendar bolj ko sem osredotočen na nevarnosti v cestnem prometu, večkrat se znajdem v smrtni nevarnosti. Poletje je in kolesarjev mrgoli vsepovsod, zato komaj čakam zimo. Lahko se zgodi, da si oddahnem skupaj z vozniki. Vsepovsod vidim prekrške, vsepovsod vidim nevarnost. Zdaj mineva že kar nekaj časa, ko vozim avto tako, kot ga vozi voznik v avto šoli oziroma šoli vožnje, kot se zdaj že nekaj časa reče. Priznam, da je dolgočasno, vendar se človek vsega navadi. Priznam tudi, da je precej varneje. Če se ti pri taki vožnji zgodi nesreča, moraš biti pa res osmoljenec, si pravim večkrat, ko se na primer vlečem štirideset kilometrov na uro čez vas, kjer je cesta širša od avtoceste in ni žive duše v nočni gluhoti, niti ježev, kaj šele potepuškega psa. Ampak – red je red. To dolgočasje si ubijam z opazovanjem vseh tistih, ki ne vozijo tako kot so nas učili v šoli vožnje! In takih je ... štel sem, kdo se čez mojo vas pelje štirideset kilometrov na uro. V petih dneh se ni nihče! Vsi so šli hitreje, še zlasti tisti, ki našo vas uporabljajo za bližnjico med vzhodnim in zahodnim delom Kranja. Rekorder je bil traktor prikoličar, večji od kombajna, ki je čez kilometrski odsek drvel kot rešilec na nujni vožnji ali pa gasilec, kakor hočete! Kako hitro se tak traktor ustavi, če se s pločnika zvali mulec s svojim poganjavčkom vred, ne vem, vem pa, da ta traktorist niti opazil ne bi, da je pod kolesi zdrobil lobanjico z lesenim kolesom brez pedal. Hvala bogu, da ta traktorist ni bil sovaščan, ker bi drugače pozvonil na njegovih vratih in ga boksnil med nosom in brado. In tako postajam nestrpen, napadalen in živčen. Bolj previdno in varno, ko se vozim, bolj sem na robu živčnega zloma. Sem se spraševal, zakaj. Ugotovil sem, da zato, ker ves svet okoli mene drvi hitreje, mnogo hitreje. Kdo na tem svetu sploh upošteva znake, ki omejujejo hitrost? Kdo sploh še uporablja smerni kazalec, ko prehiteva kolesarja? Kateri kolesar sploh upošteva na primer znak, ki označuje enosmerno cesto? Kateri starš si upa s predšolskim otrokom na kolo? Medtem ko tole pišem, sem skozi okno videl točno 42 prometnih prekrškov. Petintrideset proti sedem za kolesarje! Bravo kolesarji!