Pravica do veselja

Vsi jo imamo, vendar si sami največkrat postavljamo ovire, da ne moremo zaživeti v polnosti. Tudi zunanje okoliščine so pomembne. Vemo pa le, da iste okoliščine zelo različno dojemamo in različno izkoristimo zase. Primer tega je avstrijski zdravnik Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče, in kot pravi, je preživel vse grozote tudi zaradi stalnega smisla, ki ga je imel pred seboj. To je res skrajna oblika trpljenja, vsi mi pa imamo več možnosti, da izkoristimo tisto, kar nam je dala narava – in dala nam je tudi pravico do veselja in to ne glede na dejstvo, da se ves čas borimo za preživetje in praktično vse življenje rešujemo probleme. Vsak svoje.

Večkrat smo že zapisali in še mnogokrat bomo, da se moramo najprej sami odločiti, kako bomo živeli, sprejemali sebe, okoliščine in druge ljudi. Nihče ne more tega narediti namesto nas. Velikokrat tudi kompliciramo in smo prepričani, da se ne da storiti ničesar.

Umirajoči imajo bolj izostren in jasen pogled, kaj so zamudili in kaj vse so naredili, da si niso dovolili biti srečni. Skoraj vsem je žal, da so preveč delali in se premalo posvečali svoji družini in partnerju (to velja predvsem za moške). Škoda je le to, da pomembna spoznanja dobimo precej pozno. Tudi obžalujejo, da niso imeli poguma, da bi sledili svojim sanjam in da bi živeli, kot so čutili, da bi bilo prav. Resda nas družba ne spodbuja, da bi govorili o svojem čustvenem svetu, dejstvo pa je, da nam ravno ta čustveni svet določa naše počutje, od tega pa je odvisna interpretacija, razlaga zunanjih okoliščin. Zato je odločilnega pomena, da zberemo pogum in pričnemo govoriti o čustvenem svetu. Tako si bomo tudi ustvarili mrežo prijateljev, kjer si bomo upali deliti svojo ranljivost. Ranljivost pa vedno poveča spoštovanje med ljudmi. Res ni treba čakati zadnjih ur, da bi delali bilanco in videli, kaj smo zamudili.

Jaz sem trdno prepričan, da imamo vsi ljudje pravico biti veseli. Zanimivo, da denar in materialne dobrine dolgoročno ne vplivajo na naše veselje in še manj na srečo (razen v primerih velike revščine). Nisem še slišal, da bi kdo kot največjo katastrofo doživljal, ker je videl premalo sveta, mnogim pa je bilo žal, da so bili malo doma ali da so zabredli v alkohol ali da so menjavali partnerje ali da so zatrli svoje sanje in da so bolj poslušali druge kot sebe. Kakšna škoda, da sebe tako ubijamo! Na ta način si režemo pravico do veselja. Kdo nas lahko od tega odvrne? Nihče nima te moči razen nas samih. Morda nas bo to spoznanje prisililo, da si bomo priznali, da nam pripada več dobrega, kot ga imamo trenutno. In nič ni narobe, če smo malo bolj egoistični in tako poskrbimo zase, kar pa nas ne odvezuje od tega, da smo prijazni s sočlovekom.