Indijska izkušnja: živeti sleherni trenutek

Besedilo: Nastja Bojić
Kategorija: Radovljica / torek, 25. avgust 2015 / 11:55

Andreja in Žiga Kovač iz Lesc sta v vasici brez imena v srednjem zahodnem delu Indije otroke in ženske prostovoljno poučevala angleščino in matematiko.

Lesce – Žiga, prevajalec, in Andreja, pediatrinja v razvojni ambulanti, sta sodelovala z neprofitno dobrodelno organizacijo Sambhali Trust, ki se bori za enakopravnost, neodvisnost ter izobraževanje deprivilegiranih žensk in deklet iz najnižje kaste v Radžastanu. Kljub zakonski prepovedi je namreč kastni sistem v Indiji še vedno zelo močno zakoreninjen, zato je, kot pravi Žiga, biti v Indiji ženska iz najnižje kaste 'dvojni hendikep'.

Sambhali Trust ima poleg glavnega še nekaj manjših centrov v okoliških vaseh, Andreja in Žiga pa sta se odločila pomagati v vasici brez imena sredi puščave, ki je od baznega centra oddaljena več kot sto kilometrov. Ker so s prostovoljnim delom v neimenovani vasici začeli šele tri mesece pred prihodom Žiga in Andreje, sta bila Leščana tu prva prostovoljca. Skupino deklet in fantov, starih od pet do trinajst let, ter nekaj odraslih žensk sta skozi igro učila osnov matematike in angleškega jezika, saj ljudje iz najnižje kaste nimajo možnosti šolanja. »Preden sva prišla, so se angleščine učili tako, da so zapisovali besede, midva pa sva želela, da bi se v tujem jeziku znali sporazumevati, zato je poučevanje temeljilo na dialogih, ki smo jih aktivno vključili v igro,« pojasnita Andreja in Žiga, ki sta trajanje pouka na željo otrok podaljševala. Prostovoljca sta se znašla s stvarmi, ki sta jih imela na voljo, in se najrazličnejših iger domislila sama. Za dobro delo sta učence nagradila s koščkom sadja, ki so ga zaradi zelo skromnega življenja nekateri okusili prvič. »Željni so bili znanja in uporabljali so prav vse, česar so se naučili. Osnove poznajo, vendar bo imel verjetno redkokdo izmed njih možnost nadaljevati šolanje. Če doma potrebujejo delovne roke, izobraževanje odpade, dekleta pa poročijo že zelo zgodaj. Tovrstno šolanje je zato namenjeno tudi temu, da se dekleta čim dlje izobražujejo in se poročijo vsaj nekaj let kasneje,« nam zaupata prostovoljca, ki sta se na svoje učence zelo navezala.

Slovo je bilo težko, izkušnja pa neprecenljiva: »Otroci so polni življenja in iskrenega veselja, niso tekmovalni, med seboj si pomagajo in ne delajo razlik. V Indiji znajo živeti, ceniti in izkoristiti vsak trenutek. Živijo v stiku s sabo in z naravo, zato so tudi njihovi medosebni odnosi pristnejši. Imajo življenje, ki ga tudi živijo. To je bila zelo močna izkušnja, ki bo vedno del naju.«