Pogledati tudi pod preproge ...

Po knjigi Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače je nacionalna televizija posnela dokumentarni film, ki ga bodo premierno prikazali v začetku septembra na festivalu dokumentarnega filma v Mariboru. Tako kot v knjigi tudi v filmu skozi besede pripovedovalcev iz vse Slovenije razkriva iskrene zgodbe o intimnih odnosih med moškim in žensko v preteklosti.

»Želela sem, da v filmu prikažemo bistvo knjige, in sicer to, kako pomembno je, da končno enkrat Slovenci presežemo sami sebe in se začnemo pogovarjati o intimnih zgodbah svojih prednikov, posredno pa razumeti tudi svojo lastno,« poudarja Milena Miklavčič, ki razloge za tako vedenje vidi v tem, da je še danes ogromno lažnega sramu in predsodkov. »Tako je tudi pri odnosu do spolnosti, ljudje še vedno menijo, da se o tem ni spodobno pogovarjati.« Zato je pričakovala, da bo imela težave pri pridobivanju sogovornikov, ki bi bili pripravljeni pred kamero razkriti podrobnosti iz svojega intimnega življenja. »A na koncu jih je bilo celo preveč in sva morala z režiserjem Jako Šuligojem narediti selekcijo,« se nasmeje Milena Miklavčič. Za film je bilo treba najti nove sogovornike, saj je večina tistih, ki jih je predstavila v knjigi, že pokojnih. »Knjiga je namreč nastajala skoraj tri desetletja in že takrat so bili pripovedovalci v povprečju stari okrog devetdeset let.«

Življenje še »včeraj« bistveno drugačno

Ideja za film se je porodila Boštjanu Vircu iz producentske hiše Virc. »Prebral je mojo knjigo, ki ga je povsem navdušila, zato se je že pred kakšnim letom obrnil name, če bi bila pripravljena o tem posneti tudi film. Seveda sem bila takoj za,« je pojasnila Milena Miklavčič, ki se ji zdi zelo pomembno poznati življenje naših prednikov, saj meni, da bomo le tako dobro opremljeni tudi za sedanje življenje. Največja vrednost tega filma, ki je narejen zelo tenkočutno, je po njenem v tem, da se začenjamo zavedati, da je bilo življenje še 'včeraj' bistveno drugačno kot danes. »Zame je nedojemljivo in povsem nerazumljivo, da se tematike, ki jo prinaša knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače strokovnjaki, ki jih Slovenci nimamo malo, do danes še niso lotili. Ko gledam slovenske filme, ki govorijo o preteklosti, se moje duše dotakne nekaj grenkega: nekoč so bile zelo redke ženske, ki bi imele lepe in bleščeče bele zobe. Zaradi številnih nosečnosti so bili gnili zobje zelo pogosti. Prav tako niso dišale kot rožice, ampak so smrdele, ker se niso umivale. Če so se že, pa se med nogami zagotovo niso, saj je bil to greh.« Pri odstiranju tudi takih tem so po njenem veliko škode naredili že slovenski pregovori, kot je recimo 'kdor molči, desetim odgovori'. »Treba je govoriti, moraš se oglašati,« prav nasprotno meni Milena Miklavčič.

Sama je tako že za knjigo iz pozabe iztrgala okrog 1700 zgodb. »Zame je to največji zaklad. Slovenci imamo že tako ali tako kup celofana, v katerega radi zavijamo stvari, in preprog, pod katerimi so kupi 'življenjskih iztrebkov', o katerih ne govorimo na glas. Jaz pa malo dvigam te preproge; je treba gledati, ker potem tudi ljudi in dogodke gledaš in razumeš drugače.« Tudi pri filmu se ji zdi najbolj pomembno, da z njim odpira vrata, ki so bila doslej zapahnjena. »Vsi so hodili mimo in vsi so vedeli zanje, a nikomur se ni zdelo vredno, da bi jih odprl. In potem pride laik, kot sem jaz, in jih prične odpirati. Moram poudariti, da nisem strokovnjakinja s tega področja, sem le neizmerno radoveden človek. Še pri šestdesetih sprašujem in ponavljam svoj večni 'zakaj' – tako kot moj vnuk pri štirih. Želim vedeti, in če veš, znaš razumeti sebe in ceniti, kar si dobil od staršev.«

Brez zadržkov spregovorili o spolnosti

V filmu je o svojih intimnih zgodbah iz preteklosti spregovorilo deset sogovornikov iz vse Slovenije, in to enako odkrito kot sogovorniki v knjigi, je zatrdila Milena Miklavčič. Med njimi je recimo Zvonko Kokalj, nekdaj voznik avtobusa in v mladosti, kot je sam povedal, zelo lep možakar. »Čeprav sva se prvič videla, mi je brez zadržkov pripovedoval, kako je osvajal dekleta in kako so 'padale trofeje',« se posmeje in doda, da je v filmu povedano vse, tako kot v knjigi, samo ne tako konkretno. Tudi sama se je strinjala, da je bilo od sogovornikov zelo pogumno, da so bili pripravljeni stopiti pred kamero in svoje zgodbe predstaviti z imenom in priimkom. Vsi so bili stari okrog devetdeset let in pripovedujejo o svojih izkušnjah tik po drugi svetovni vojni, med njo in nekaj let pred njo. Žal, pravi Milena Miklavčič, pa so nekatere 'ocvirke' brisali, ker je Televizija Slovenija, kot kaže, glede spolnosti še zmeraj zelo konservativna. »Tako nismo vključili zgodbe o 'kerfijah', pripomočku v obliki penisa, ki so ga ženske pred drugo svetovno vojno uporabljale za preprečevanje nosečnosti. Pošiljale so jim jih sorodnice iz Amerike. Z njim so si po spolnem odnosu napršile vodo v nožnico, da bi izprale seme.« Čeprav to ni bilo zanesljivo sredstvo za preprečevanje nosečnosti, pa je le pomagalo, saj so imele že takrat nekatere ženske samo toliko otrok, kot so same želele. Predvsem so to uporabljale mestne gospe, pravi Milena Miklavčič, in v mestih je bilo res precej manj otrok kot na kmetih. Žal ji je tudi, da so spustili zgodbo o ženski, ki se je poročila leta 1956, a je njena tašča še vedno veliko dala na stare običaje, tako da je še tri mesece po poroki spala v sobi skupaj z mladoporočencema.

Posebno noto, je dejala Milena Miklavčič, je dal filmu Alfonz Zajec z neizmerno bogato zalogo starih fotografij, za kar mu je neizmerno hvaležna. Za glasbeno podlago je poskrbela citrarka Barbara Dolenec iz Podobena, Lucija Kavčič iz Turističnega društva Žirovski Vrh pa je poskrbela za igrane prizore z otroki v avtentičnih oblačilih iz tistega časa. Da bi bili prizori čim bolj pristni, pa so med drugim snemali tudi v Šubičevi hiši v Poljanah.