Keglji, 2. del
Prometne nesreče so kot rak! Vedno se zgodijo nekomu drugemu. Tako je razmišljanje večine sogovornikov, ko začnem s svojim »pametovanjem« o varstvu v prometu. V predprejšnjem torkovem Glasu sem napovedal, da bom v teh vrsticah nekaj časa pametoval na temo varnega kolesarjenja. Obljubo držim in hkrati delam vse mogoče na tem področju. Zadnjih štirinajst dni sem v vsaki kolesarski debati s prijatelji na prvo mesto postavil temo varnost kolesarja v prometu. Poslušali so me dvakrat, v tretje pa sem bil že opozorjen, da »nabijam«. Iz tega je sledila ugotovitev, da so vsi srečni, da se jim prometna nesreča na kolesu še ni zgodila ali da se jim težko zgodi, ker oni pač vedno pazijo oziroma se zavedajo, da se lahko zgodi v vsakem kilometru, vendar njim malce težje. Ali skratka napisano: ta moja tema ni nič kaj zanimiva za kolesarske pogovore, ker vse »nas« bolj zanima, koliko kilometrov smo letos že prevozili, za koliko smo podrli osebni rekord na Vršič, koliko vatov obrnemo, kako hitro se lahko spustimo s Krvavca, kakšen je naš čas na Kranjskem krogu in kako kolo je zdaj »top«. In potem jaz vedno vsilim še varnost. In potem zakolovratijo z očmi: »Evo, spet njega!« A se ne predam. Vsakič, ko grem s prijatelji na kolo, jim ob pivu na koncu vožnje postrežem s statistiko prometnih prekrškov, ki smo jih naredili med turo. Malokdo verjame, da jih je toliko. Primer: gremo iz Kranja do Soriške planine ... rezultat: 21 prometnih prekrškov. Da ne rečem, da sem imel od šestih udeležencev ture samo jaz osebno izkaznico v žepu! To je tudi prekršek, ki kolesarja stane dvesto evrov! Policisti vedo, kako težko je identificirati mrtvo osebo ob kolesu, če ta nima v žepu osebnega dokumenta. Veste, če ležite mrtev na cesti, je neuporaben tudi vaš mobilni telefon. Po navadi ga odnese daleč stran, da ga ne najdejo prav hitro, je zdrobljen v vašem žepu ali ga enostavno nimate s sabo, ker imate radi mir vsaj takrat, ko kolesarite.
Vneto teženje vsem okoli sebe je pripeljalo tako daleč, da jaz kolesarjem ne govorim o ničemer več, razen o tem, kako nespametno se vozimo po cesti. To je prišlo tako daleč, da sem nekaterim kolesarjenje priskutil. To pa pomeni, da so ozaveščeni! Postali so »paranoiki«, skoraj taki, kot sem sam! In to je dobro, veste. Na kolesu mora imeti strah večje oči od občutka varnosti. Veliko, veliko večje. Bolj ko nas je prometa strah, več je možnosti, da se bomo držali cestnoprometnih predpisov. Upoštevanje cestnoprometnih predpisov pa je osnova! Je to tako težko dojeti? Potem pride točka, ko se vmeša še voznike avtomobilov. Ti so še večji kreteni kot pa mi, kolesarji! Vam bom povedal zakaj ... Bognedaj pa, da ste oboje, voznik in kolesar ...