Na pašnikih Menine planine

Menina, planina s temačno preteklostjo, ki leži na skrajnem vzhodnem robu kamniške občine, je precej manj oblegana od svoje sosede Velike planine, vendar obiskovalcem prav tako ponuja precej zanimivosti in lepot. Kmetje v čredinkah pasejo okoli tristo glav živine, priljubljena pa je tudi med pohodniki ter nabiralci zelišč.

Kamnik – Menina je po svojih prostranih pašnikih in sprehajalnih poteh poznana daleč naokoli, saj je ena izmed večjih pašnih planin v Kamniško-Savinjskih Alpah. Le malokdo pa ve, da je ime dobila po gornjegrajskih menihih, ki jim je to območje nekdaj pripadalo kot fevd. Planina je odigrala pomembno vlogo tudi v času druge svetovne vojne, ko so tu potekali hudi boji z okupatorjem. O temačnem delu njene zgodovine priča tudi spomenik padlim borcem, nedaleč od planinskega doma.

Med pohodniki tudi tujci

Danes obiskovalci in pohodniki na planini najdejo predvsem mir, ki ga v dolini mnogi pogrešajo. Na planoto, ki leži na nadmorski višini od 1200 do 1500 metrov, vodi precej različno dolgih poti. S kamniške strani se je nanjo možno povzpeti preko prelaza Črnivec ali pa skozi Tuhinjsko dolino preko Bibe planine, od koder nadaljujemo peš do planinskega doma ter Vivodnika (1508 m), najvišjega vrha planote, od koder se odpira lep razgled daleč naokoli.

Jana in Andreja Žibovt, mati in hči, ki skrbita za dom na planini, se pohvalita, da je letošnja turistična sezona precej boljša kot lanska, predvsem po zaslugi lepega vremena. Pred vročino v dolini ne pobegnejo le domači ljubitelji narave, temveč so med gosti tudi tujci. Največ je Nizozemcev in Francozov, ki so navdušeni nad lepotami, ki jih ponuja Menina, povesta oskrbnici.

Prostrana planota je priljubljena točka tudi med zeliščarji. Med njimi je Dušan, ki pove, da sta med najbolj priljubljenimi zelišči materina dušica pa tudi arnika. Pokaže nam še grmičke brusnic, ki se že barvajo rdeče, zrele za nabiranje pa bodo konec poletja.

Na Menini pasejo v čredinkah

Tako kot na Veliki planini tudi na Menini pasejo. Največ je seveda krav, pasejo pa tudi ovce in konje. Pastirja, ki mu domačini pravijo kar Stričko, zmotimo ravno med počitkom po celodnevni skrbi za živino. Čil, a sprva nekoliko zadržan 86-letnik se hitro omehča in razgovori o svojem delu na planini. »Z živino je precej dela od jutra do večera. Pasemo v čredinkah, ogradah, znotraj katerih živina ostane zunaj tudi ponoči. Zvečer je ne ženemo v hleve niti ne molzemo,« pove Stričko, ki na Menini pase vsako leto od konca maja do konca septembra, ko poteka pašna sezona.

Življenje pastirja pa ni vedno tako brezskrbno, kot si radi predstavljamo. Franca, drugega izmed treh pastirjev na Menini, srečamo na poti proti Bibi planini. »Nekaj tednov nazaj je strela udarila v drevo, pod katerim so ležale tri krave. Vse so bile na mestu mrtve. Dve sta bili iz moje črede,« je potožil.

A Franc se ne vdaja jadikovanju. Sonce je že nizko in razmišlja o novem dnevu na planini, ko bo treba pokositi pašnike, saj se trnje in ruševje hitro preveč razrase. Kot je v navadi drugod, tudi na Menini kmetje še vedno opravljajo tlako, delo za pašno skupnost, ki zajema čiščenje pašnikov ter vzdrževanje ograj in napajalnikov za vodo. Med njimi so tudi Milko, Štefan in Janez, trije izmed predstavnikov petdesetih domačij v pašni skupnosti, ki so svoje delo za danes že opravili, a že razmišljajo, kaj je še potrebno storiti v naslednjih dneh, saj je do konca pašne sezone še daleč.

Menina predstavlja prijeten oddih zlasti tistim, ki imajo radi mir in tišino, ki je tu ne manjka. »Ponekod drugod v hribih je že toliko turistov, da se človek počuti, kot bi bil sredi Ljubljane! Pri nas je precej mirneje,« se zasmeji Franc, preden se poslovimo, saj na planino že pada mrak.