Branje in iskanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. avgust 2015 / 13:09

Počitnice in dopusti so prav zdaj na vrhuncu. Šolske počitnice trajajo tako ali tako vsaj dva meseca, v prvi polovici avgusta se šolarjem pridružijo mnogi delavci iz proizvodnih podjetij, v večini tovarn imajo še vedno – kot v dobrih starih industrijskih časih – kaka dva tedna kolektivnega dopusta. Na svojevrsten kolektivni dopust pa gredo tudi tisti, ki skozi celo leto skrbijo, da je v tej deželi vsaj malo vroče – poslanci, ministri, sodniki – državni zbor, vlada, sodišča, vse tri veje oblasti. Če bi imeli kolektivni dopust še mediji – bog ne daj – bi se zdelo, da so naši kraji izumrli. Tako pa mediji tudi v teh tednih najdejo, »kaj dogaja«; če ni drugega, pa hujše prometne nesreče in kolone na glavnih cestah proti morju …

Sicer pa: ali ni lepo in prav, da lahko človek med dopustom počne tudi kaj takega, kar med letom ni dopustno. Pa ne mislim samo na potovanja. Tudi če ostaneš doma, si lahko vzameš več časa zase. Za branje, denimo. Po enem od predsodkov naj bi bil poletni čas za lahkotno branje. Po moji izkušnji ni nujno tako, prav lepo se bere tudi kak filozofski tekst, zgodovinske knjige pa sploh. To se pozna tudi v mojem knjižnem feljtonu v našem časopisu. Knjiga o cesarici Mariji Tereziji, ki jo visoko cenim, mi je bila v velik užitek. Predihal pa sem tudi celo vrsto knjig, ki so jih naše založbe izdale ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne. Prelistali smo »veliki ilustrirani vodnik« z naslovom 2. svetovna vojna in monografijo Tretji rajh. Končno smo dobili knjigo, ki suvereno in prepričljivo »rehabilitira« slovenski narodnoosvobodilni boj v letih 1941–1945: Božo Repe, S puško in knjigo. Nekdanje pretirano čaščenje partizanstva se je v zadnjih letih sprevrglo v njegovo poniževanje. Medijski voditelji iz Cerkve, dela politike in medijev so partizanstvo načrtno in sistematično poniževali in ustvarjali podobo, po kateri so bili partizani nekakšni komunistični morilci, ubogi domobranci in kompanija pa njihove žrtve. To seveda ni res, tudi v Repetovi knjigi se vidi, da je partizanstvo prava epopeja; v njej so poleg junaških res tudi nečastna dejanja, a celota je kljub temu kot velika simfonična pesnitev, v kateri se pokanje in kriki prepletajo z zanosnimi besedami in podobami.

S svojimi besedami in podobami se ob 70. obletnici predstavlja tudi protipartizanska stran. Tu izstopa nova knjiga zgodovinarja Jožeta Dežmana s pomenljivim naslovom: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo. In podnaslovom: Titoizem, poraz nasilja. Trpljenje poražene strani že dolgo ni več zamolčano. A ostaja dejstvo, da je bila poražena in iz poražencev tudi z božjo in politično pomočjo ni mogoče narediti zmagovalcev. Ko so se poraženci umikali čez Gorenjsko na Koroško, je njihovo pot dokumentiral ljubljanski fotograf Marjan Kocmur. To fotokroniko imamo zdaj v knjigi Umik čez Ljubelj, slike so včasih zgovornejše od besed. Da sta bili po vojni Evropi dve – Evropa zmagovalcev in Evropa poražencev – pa najbolj prepričljivo pokaže odlična knjiga angleškega zgodovinarja: Keith Lowe, Podivjana celina. Nekateri so trpeli in nastradali med vojno, drugi med njo in po njej. Ali pa šele po njej.

Skratka: poletni dopust lahko porabimo tudi za branje in iskanje. V nakazanem primeru za branje novih knjig o največji vojni vseh časov in za iskanje resnice o njej. Resnica vojne očitno ni bila dana enkrat za vselej, vedno znova jo iščemo in vse bliže smo ji. In upajmo, da se zgodi, kar je napovedano že v knjigi vseh knjig: da nas bo šele resnica zares osvobodila.