Dom s pogledom na Triglav

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. avgust 2015 / 11:34

Triglavski dom na Kredarici je najbolj priljubljeno izhodišče planincev, ki se odpravijo na vrh Triglava. Pogosto tja iz doline prispejo že dan pred vzponom do Aljaževega stolpa, si malo odpočijejo, morda poveselijo in naberejo moči za naporno pot proti vrhu. Tudi zemljišče, kjer stoji Triglavski dom, je takrat kot vrh Triglava kupil dovški župnik Jakob Aljaž. Planinski dom so na njem postavili le leto kasneje kot Aljažev stolp.

Ob devetih zvečer se je živahno vzdušje v Triglavskem domu na Kredarici počasi začelo umirjati. Čudovit sončen dan je v visokogorje tako kot vsak avgust privabil veliko pohodnikov tako rekoč z vseh koncev sveta. Po stezah, ki so vodile proti najvišjemu slovenskemu vrhu pa tudi okoliških hribih, se je ves dan pozdravljalo in ogovarjalo v številnih evropskih jezikih. Prvemu, včasih malce nerodnemu »dober dan« je pogosto sledilo angleško vprašanje o tem, ali je do naslednje planinske postojanke še daleč, prijazen nasmešek špansko govoreče skupinice pa posebno topel pozdrav hrvaških planincev, ki so še polni energije šele začenjali pot iz doline.

»Danes bo tukaj spalo 285 ljudi, imamo pa 340 postelj. Ob desetih bomo ugasnili luči po sobah. No, morda ne na minuto natančno ... veste, nismo preveč strogi, naša hiša je znana po tem, da se rada poveseli,« je zvečer, ko so planinci drug za drugim odhajali v svoje sobe, iz jedilnice pa je bilo še slišati glas harmonike, povedal oskrbnik Dušan Vidmar.

Pravi, da se prav v teh dneh začenja tista prava planinska sezona, ko slovenske gore, Triglav pa še posebno, obišče največ ljudi. »Morda je prav zaradi množičnosti pri nas tistih pravih hribovcev bolj malo; kakih osemdeset odstotkov vseh, ki pridejo, je tako imenovanih planinskih turistov. V dneh po 15. avgustu se začne stanje spet umirjati, čeprav imamo glede na rezervacije vse konce tedna do prve septembrske sobote zasedene. Kljub temu nikogar, ki pride k nam, tudi kadar smo polni, ne pustimo pred zaprtimi vrati. Če ne gre drugače, se ljudje znajdejo in spijo na klopeh v jedilnici.«

Zanje skrbi osemčlanska ekipa, poleg oskrbnika Dušana še kuhar in njegov pomočnik, tri študentke v strežbi, natakarica in sobarica. Planincem postrežejo večinoma z jedmi »na žlico«, žganci, kakšno klobaso pa obveznim jabolčnim zavitkom in palačinkami za tiste bolj sladkosnede. Ta torek, pove oskrbnik, so jih napekli več kot dvesto.

Dušan pravi, da rad dela v hribih pa tudi ljudi ima rad. »Tu zgoraj so veliko prijetnejši kot v dolini. Redko kdaj se najde kdo, ki sitnari.«

In prigode, ki so se mu v šestnajstih letih, kar po štiri mesece na leto preživi na Kredarici, pripetile na 2500 metrih? »Za celo knjigo jih je,« se nasmeje. Največ k sreči veselih. Pa tudi žalostnih, seveda. »Najbolj me prizadenejo nesreče planincev tu v bližini. Nemalokrat se mi je zgodilo, sem koga zvečer še postregel, naslednji dan pa so ga s helikopterjem mrtvega odpeljali v dolino. Sploh lani je bilo katastrofalno leto, vsak teden je bila kakšna smrtna nesreča. Spomnim se fanta, Angleža, ki se je odpravljal proti vrhu in smo ga še opozarjali, naj ne hodi, ker so se vremenske razmere hitro slabšale, pa še slabo je bil opremljen. Ni nas poslušal in že kmalu smo izvedeli, da se je hudo ponesrečil. Težko poškodovan je sicer še pričakal reševalce, a potem umrl v Planiki. Ali pa hrvaški planinec, ki je na vrhu Triglava želel narediti fotografijo, pa kot v filmu naredil korak preveč nazaj in omahnil v globino ... Letos k sreči še nismo imeli tako hudih nesreč. Še dobro, po lanski katastrofalni sezoni, ko smo imeli zaradi slabega vremena tudi bistveno manj obiska kot sicer in ko sem bil prvo leto uradno v pokoju, so mi rekli, da imam letos popravni izpit,« se je nasmehnil in dodal, da so med najlepšimi dogodki na Kredarici poroke. »Ravno jutri (v sredo) se bodo tukaj pri posebni maši zbrali številni pari, ki so se pri nas poročili, med njimi tudi citrar Tomaž Plahutnik s soprogo,« še pove in doda, da je tudi njegova hči svojega moža našla prav na Kredarici.

Oskrbnik Dušan Vidmar sicer pove še, da planinci, ki utrujeni in prepoteni pridejo do Triglavskega doma na Kredarici, tu najbolj pogrešajo možnost tuširanja. »Žal jim tega ne moremo omogočiti, saj komajda shajamo z vodo. Če je ne bi črpali iz ledenika, ki se, kot vemo, pospešeno topi, bi bili že v resnih težavah. Ne vem, kaj bo, če bo popolnoma izginil. Pa nekaj bi bilo treba urediti s stranišči; smrad je res moteč, čeprav se zelo trudimo in jih čistimo na vsako uro in pol.«

No, med vsemi planinci, s katerimi smo se tisti dan pogovarjali, nismo našli niti enega, ki bi se čez karkoli pritožil. Med najbolj navdušenimi sta bila češka planinca Andrea Tukova in Jaroslav Škurek. »Obožujeva gore! Na Kredarici sva bila že lani, pa zaradi nevihte nisva mogla na vrh. To bova popravila tokrat, ko je tudi vreme čudovito. Všeč so mi skale, čeprav moram priznati, da me je tudi malo strah. Od tu je videti kar visoko in strmo,« je povedala Andrea, ki pravi, da je poslovno pogosto v Sloveniji, v katero se je že pred časom naravnost zaljubila. »Vse hočem videti! Rada sem na počitnicah tam, kjer lahko tudi kaj počnem in hribi so za to idealni. Srečala sem že veliko tujcev, ki so mi priporočili obisk slovenskih gora, in ni mi žal, da sem jih poslušala. Poleg tega je prav neverjetno, kako so vsi ljudje, ki sva jih srečala na poti do sem, prijazni! Edina stvar, ki naju je malce zmotila, so smerokazi. Zdi se, kot da so napisani in nameščeni za vas, domačine, ki tako ali tako poznate pot ...«

Na smerokaze pa se tudi v torek ni oziral gospod Borut Slapernik, upokojeni profesor športa iz Pirana, ki je bil na Triglavu že 818-krat. Pogosto s Primorske pride kar z vlakom in s kolesom, za pot do Kredarice pa je tokrat, kot je povedal kar malce razočaran, potreboval tri ure in 40 minut. V enem koledarskem letu se je sicer največkrat, kar 366-krat, na Triglav povzpel Mojstrančan Franjo Potočnik. Vrh je včasih obiskal tudi dvakrat v enem dnevu in ima pri 79 letih za seboj že 964 vzponov, vedo povedati meteorologi, ki vodijo tudi to evidenco, sicer pa imajo na Kredarici svojo postajo, v kateri beležijo vremenske razmere 365 dni v letu.