Brezmejna naivnost na najvišji ravni

Iz dobro obveščenih virov vem, da so morali v času vlade Janeza Janše nekateri ministri pred pomembnimi sestanki zaradi strahu pred prisluškovanjem v že tako zaprtih sobah razstavljati še mobitele. Ker so bili nevešči tega dela, še zlasti sestavljanja aparatov po končanih srečanjih, so jim telefone v prvotno stanje v glavnem povrnile njihove tajnice. Na tej točki se je konspirativnost tudi končala. Vsebina pogovorov je sicer ostala za zaprtimi vrati, način dela tedanje vlade pa ne.

Janez Janša je obramboslovec, ki je teoretično znanje nato praktično preizkusil tudi v času slovenskega osamosvajanja. O prisluškovanju vsekakor veliko ve. Zato mu tudi sedanja afera v zvezi s prisluškovanjem pogovorov med zdaj že nekdanjim slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik lahko koristi v njegovih političnih spopadih. Javnost, ki ima slab spomin, je v glavnem že pozabila, da smo pred leti brali o prisluškovanju med nekdanjima predsednikoma vlad Ivom Sanaderjem in Janezom Janšo, ki je razkrilo, da sta se dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu.

Tajne službe se z razlogom imenujejo tajne. Kadar o njih in predvsem o njihovem delovanju na široko pišejo množični mediji, potem izgubijo svoj pomen in predvsem svojo moč. Ravno to se sedaj dogaja ob najnovejši aferi, v kateri še vedno ni jasno, kdo je bil glavni prisluškovalec. Ali je bila to hrvaška obveščevalna služba ali pa je posnetke Hrvatom s svojimi interesi priskrbela kakšna od drugih podobnih služb. Na vsak način prisluškovalci niso imeli težkega dela. Jernej Sekolec in Simona Drenik sta o izredno občutljivih zadevah klepetala brez vsake zaščite, Drenikova pa je bila ob tem aktivna še na Facebooku, kar je sploh izredno naivno dejanje za tako pomembno uslužbenko. Sodobna tehnologija že dalj časa omogoča zelo natančen nadzor vsakega od nas, tistih s pomembnimi funkcijami pa še toliko bolj. To je večini jasno že dalj časa, Sekolcu in Drenikovi pa bi moralo biti vsaj po tem, ko je Edward Snowden pokazal na metode ameriških varnostnih služb.

Ne smemo pozabiti še tega, da trenutno hrvaško obveščevalno službo vodi Dragan Lozančić, ki je varnost študiral v ZDA in Nemčiji. V ozadju prisluškovalne afere je tako lahko precej višja politika, predvsem pa je nesmiselno, da se naša stran zdaj brani s tem, da je šlo za nezakonito pridobljene podatke, ki ne zdržijo na nobenem sodišču. To je sicer res, ampak večina svetovne politike se ne odvija po sodiščih, ampak v zakulisju ter z neprestanim lobiranjem in iskanjem zaveznikov. V tem poslu so očitno sosednji Hrvatje večji mojstri od nas, ki večino energije izgubljamo v notranjepolitičnih spopadih.

V prisluškovalni zgodbi je še vedno nejasen izid arbitražnega postopka, že zdaj pa je jasno, da bo Slovenija potrebovala še precej časa, da se začne obnašati kot prava država v mednarodni areni. Četrt stoletja samostojnosti je za to očitno še premalo časa.