Keglji na biciklih

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 4. avgust 2015 / 19:12

Kolesarji so ogrožena vrsta! So najbolj ranljivi udeleženci v cestnem prometu, vozniki jih ne marajo, ne spoštujejo in so nujno premikajoče zlo na dveh kolesih. V Sloveniji je letos do konca julija umrlo že 13 kolesarjev. Nesrečna številka, ki bo do konca leta še narasla. Naredimo nekaj, da ne bo! V nekaj nadaljevanjih vam bom skušal skupaj z ustanovljeno Komisijo za varno kolesarjenje Kranj, ki jo podpirata Mestna občina Kranj in župan, dopovedati, da smo za nastale razmere v prometu krivi tako vozniki kot kolesarji. Vozniki boste rekli, da bi moral kolesarje postaviti na prvo mesto med krivci. Se strinjam. Merodajen sem lahko pri tem, kajti sem najprej kolesar in potem še voznik. Torej imam prednost pred tistimi, ki so samo vozniki ali samo kolesarji. Najprej bi kolesarjem skušal razložiti, da se morajo zavedati svoje ranljivosti v prometu. Poleg tega, da sem član nove Komisije za varno kolesarjenje, enkrat tedensko vodim na kolesarjenje večjo skupino kolesarjev. Ta skupina šteje med dvajset in štirideset ljudi, ki kolesarijo zato, da uživajo in vadijo, zato jim rečemo rekreativni kolesarji. Vozniki pravijo, da ti delajo največ zdrahe v prometu, vendar je ravno med temi število žrtev manjše. Več kolesarjev umre med vožnjo v šolo, trgovino, službo. Vsak kolesar se mora sam pri sebi zavedati ranljivosti, kar pomeni, da se v nobenem primeru ne sme 'spopadati' z vozniki avtomobilov ter v nobenem primeru kršiti cestnoprometnih predpisov! Klicaj na koncu sem postavil zato, ker je to osnova kolesarjeve varnosti. Če se tega zavedamo, smo na dobri poti, da preživimo. Tu bi lahko zaključil. Vendar kaj dosti ne bi pomagalo. Na zadnji vadbi smo prekolesarili petdeset kilometrov. V teh petdesetih kilometrih smo naredili točno enaindvajset prometnih prekrškov! Vsi bi lahko bili usodni! Večina kolesarjev niti vedela ni, da smo naredili kak prekršek, ker je tak način vožnje po cesti za nas kolesarje postal samoumeven, običajen, vsakdanji. Morali bi videti njihov izraz na obrazu, ko sem jih zadnji kilometer do našega končnega postanka v centru mesta vodil po cestnoprometnih predpisih. Niso mogli verjeti, koliko enosmernih cest je in po katerih ulicah se moraš voziti, če hočeš priti od Jelenovega klanca do Mitnice. Kateri kolesar pa se vozi pravilno, dosledno po predpisih? To je bilo vprašanje. Moj odgovor je bil: pametni, normalni, tisti, ki se zavedajo nevarnosti, ki te lahko na cesti doletijo. A kaj hudiča, ko se ravno 'pametnim' prej zgodi nesreča. Vseeno bom 'pametoval' v nekaj naslednjih številkah našega časopisa, predvsem zato, da se izkašljam o vsem, kar me pesti, ko gledam promet izza volana ali balance ...