Kar smo delali, ni bilo zaman

»Vesel sem, da se Železniki razvijajo, da je gospodarstvo v dobri kondiciji in da vse tisto, kar smo včasih delali, ni bilo zaman,« ugotavlja častni občan Železnikov Alojzij Žumer.

Železniki – Alojzij Žumer je za življenjsko delo na gospodarskem in družbenem področju konec junija pri 83 letih postal častni občan Železnikov. Sin Nika Žumra, ki velja za najbolj zaslužnega za ustanovitev kovinske industrije v Železnikih, je svojo poklicno pot kot univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike začel v razvojnem oddelku tovarne Niko, ki se je leta 1962 pridružila Iskri. Leta 1966 je Iskra Železniki zaradi občutnega zmanjšanja naročil največjega kupca iz ZDA zašla v težave, Žumra, ki je nerad zapustil stroko, pa so imenovali za prisilnega upravitelja. Po uspešni sanaciji podjetja so ga leta 1968 imenovali za direktorja, na čelu podjetja pa je ostal vse do leta 1975. V tistem obdobju so uvedli mednarodne kooperacije s podjetji AEG, Braun, Girmi …, leta 1974 pa so dosegli pomemben programski preboj z uvedbo takrat novega programa sesalne enote, ki se je kasneje razvil v osnovni program današnjega podjetja Domel.

»Tedaj je bil osnovni cilj tega programa reševati tovarno in zagotoviti dovolj dela. Najprej smo program razvijali za ameriško podjetje iz Ohia, do uresničitve pa ni prišlo, ker jugoslovanska gospodarska zbornica tega ni odobrila, kasneje sem izvedel, da zato, ker nismo bili iz Srbije. Potem smo prišli skupaj s podjetjem AEG,« se spominja Žumer. Sesalne enote so še vedno temeljni program Domela, kar Žumra ne preseneča: »Očitno so ves čas zraven pravi ljudje, ki sesalne enote znajo tehnološko dopolnjevati. Je pa tako, da sesalec hoče imeti vsaka gospodinja, zato je na tem področju lahko veliko dela.«

Od direktorja do pilota

Leta 1975 se je Iskra v skladu s Kardeljevim zakonom o združenem delu reorganizirala v branže, Žumru so dodelili široko potrošnjo. »Namen tega zakona, ki je bil povsem skregan z gospodarjenjem, je bilo uspešnim direktorjem odvzeti čim več kompetenc, ker smo imeli pri ljudeh zaslombo in bi bili že lahko nevarni partiji. Iz uspešnih direktorjev so naredili slamnate može, saj brez pristanka Tozdov nisi smel narediti ničesar več. S tem se nisem mogel strinjati in sem se poslovil. Seveda me je skrbelo, da ne bi kakšen vnet partijski aktivist spravil na dan, zakaj sem pustil delo, saj pri tedanji 'demokraciji' gotovo ne bi šlo brez večjih posledic,« pripoveduje Žumer, ki je sicer zelo naklonjen ideji delavskega lastništva, ki so jo uspešno izpeljali tudi v Domelu. »Kapital res izpolnjuje svojo vlogo takrat, ko služi ljudem, ne posameznikom,« je prepričan.

Leta 1977 je svoj hobi – pilotiranje – spremenil v poklic in se pridružil vladnim pilotom. Kasneje je sedel za krmilo Iskrinega letala, ki pa ni letelo le za potrebe Iskre, temveč so polete začela naročati tudi druga podjetja, med največjimi naročniki pa je bil tedaj zelo uspešen Smelt. »Vozili smo tudi transplantate. V zraku sem preživel deset tisoč ur, videl sem čez dvesto letališč.« Leta 2005 se je upokojil.

Žumer je bil med leti 1967 in 1975 tudi predsednik KS Železniki, ki je v tistem času doživela pravi razcvet. Danes je dokaj neobičajno, da se gospodarstveniki tako zelo angažirajo tudi v lokalnem okolju. »Čeprav se je to takrat smatralo kot politična funkcija, je sam nisem tako vzel, enostavno sem želel nekaj narediti za Železnike, ki so bili v tistem času kar precej zanemarjeni – komunalno in nasploh. Bili so del Občine Škofja Loka, ki se je do nas obnašala zelo mačehovsko: ni bilo asfalta, televizije nismo videli, vodovod je bil slab, v kinodvorani so bili med predvajanjem filmov odmori, ker ni bilo prostora za dva projektorja, ni bilo bencinske črpalke ... Rekli smo, da denar teče po Sori, zato smo se borili, da smo ga nazaj dobili več oz. gospodarstvu primerno, saj je bilo slednje v Železnikih že takrat tako razvito, da smo bili znani kot KS, v kateri manjka delavcev,« je pojasnil Žumer.

Na vprašanje, na kaj je pri svojem delu sam najbolj ponosen, odvrne: »Da so Železniki postali mesto. Vesel sem, da se razvijajo, da je gospodarstvo v dobri kondiciji in da vse tisto, kar smo včasih delali, ni bilo zaman. Seveda pa uspeha ne bi bilo brez pridnih in razumevajočih sodelavcev.« Dodal je še, da mu je v veliko zadoščenje tudi dejstvo, da »je vsa današnja ključna industrija v Železnikih nastala iz od takratne oblasti tako preganjane zadruge Niko. Današnji delavci so z uspešnim delom dokazali, da so vredni nasledniki svojih dedov. Želim jim še naprej tako uspešno delo, ker od tega Železniki živijo, v nasprotnem primeru pa ...«

Žumer si danes čas krajša s pisanjem, rad se odpravi tudi na vikend v Podlonku in na lov. »Skratka, pokoj uživam, tudi v družbi vnukov.«