Baba, Luknja in Zadnjica
Dovška Baba (1891 m) – … so geografska imena, ki jih je v znanem stavku uporabil legendarni Joža Čop, ko je obiskal Dovško Babo: »Ležim na Bab, pa skoz' Lukno u Zadn'co vidm.«
Z Babo je mislil Dovško Babo, z Lukno sedlo Luknja med Triglavom in Bovškim Gamsovcem, z Zadn'co pa dolino Zadnjico, ki pripelje na sedlo Luknja. In povsem res je, kar je rekel! Dovška Baba je lepotica, povsem tipična za verigo Karavank: južna pobočja so travnata, medtem ko je severna stran precej bolj divja; prepadna, skalnata in krušljiva. Ko sem se prvič povzpela na Babo, mi je razgled z vrha vzel dih: ker leži povsem nasproti dolini Vrat, ki jo na koncu zapira severna stena Triglava, z vrha gledaš v nedrje slovenskega očaka.
Na regionalni cesti Jesenice–Kranjska Gora zavijemo desno proti vasi Dovje. Ves čas se držimo desne. Na koncu vasi, kjer se začne makadam, pustimo avto, kjer nas markirana pot vodi ob potoku Mlinca, potem pa strmo skozi gozd. Večkrat prečimo gozdno cesto. Vzpnemo se mimo Bele peči in po cesti nadaljujemo do Lahovega prevala. No, avto lahko pripeljemo tudi višje, do tistega izrazitega levega ovinka, kjer je smerokaz levo za Dovško Babo. Tam pustimo avto, saj je nadaljnja vožnja dovoljena le za lastnike zemljišč. Če smo se pripeljali do sem, nadaljujemo po cesti, mimo nekaj vikendov, tudi tistega znanega iz reklame za avstrijsko čokolado, in po cesti dosežemo že prej omenjeni Lahov preval.
Z Lahovega prevala se markirana pot odcepi levo v gozd, kjer se strmo dvigne. Hitro dosežemo ograjo pašnika, ki ga prečimo, se sprehodimo čez cvetoče travnike, nato pa steza zavije levo v strmo pobočje, na vrhu katerega nadaljujemo skozi gozd. Kmalu dosežemo rob gozda in se povzpnemo do travnika, kjer že zagledamo kočo na planini Dovška Rožca. Koča je last pašne skupnosti, moderna in urejena, s sončnimi celicami na strehi.
Od koče po travnatem pobočju nadaljujemo do vrha Dovške Babe. Običajno na vrhu močno piha, kar sicer v vročih poletnih dneh zelo prija. No, če se bomo za turo odločili poleti, vzemimo pot pod noge zelo zgodaj, kajti dopoldne se sonce upre v njeno južno pobočje in zna biti peklensko vroče.
Sestopimo lahko po isti poti, ali pa se odločimo za krožno turo. Z vrha nadaljujemo proti vzhodu, po grebenu. Preko Hruškega vrha (1776 m) sestopimo po širokem slemenu do sedla Rožca (1587), kjer se obrnemo proti jugozahodu ter nadaljujemo mimo lovske koče do Hruške planine (1375 m). S planine po stezici nadaljujemo do kolovoza, po katerem sestopimo do gozdne ceste.
Iz Dovjega do planine Dovška Rožca bomo hodili približno dve uri do dve uri in pol, od tam do vrha pa še pol ure. Od Babe do sedla Rožca nas čaka še ena ura hoje, od tam do Dovjega pa uro in pol. Tura ni zahtevna; jo pa lahko prilagajamo svoji uhojenosti. Če ne nadaljujemo po grebenu, sestopimo po poti vzpona.
Z vrha Dovške Babe se odpira pogled, ki jemlje dih; trkamo namreč na Kraljestvo Zlatoroga. Triglav v sredini, okoli njega pa Rjavina, Cmir in Stenar, Škrlatica, Kukova špica, Martuljške Ponce, Špik, celo Viš in Montaž v daljavi zahoda.
Planina Dovška Rožca je tudi kolesarska tura. Med hišami v Dovjem prikolesarimo do konca vasi, kjer se začne makadam. Po prijetnih klancih se počasi vzpenjamo. Sem in tja razrita cesta in drseča podlaga povzročata težavnejše kolesarjenja. Največji naklon in težavnost je tik pod vrhom. Ko zagledamo kočo na planini Dovška Rožca, se strmina umiri. Spust poteka po poti vzpona. Pazljivost in koncentracija morata biti 100-odstotna, saj so drseči klanci zahrbtni in hinavski. Prijeten začetni vzpon nas v drugem delu preseneti s strmimi in drsljivimi klanci, a napor je poplačan na vrhu, ko oko uzre Julijce in Karavanke. A gremo? Gremo. S kolesom al pa peš … samo pojdimo.
Nadmorska višina: 1891 m
Višinska razlika: 1130 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 2 / 5