Naravna bogastva in tuji lastniki

Ko je Slovenija postala neodvisna, je bilo z drugimi državami med drugim potrebno podpisati tudi nove kulturne sporazume. V Ljubljano so prihajale številne delegacije, v programu njihovega obiska pa je bil tudi izlet. Največkrat na Bled. Tako sem nekoč tja spremljal izraelsko delegacijo. Ker nam je do kosila v gostilni Pri Jožovcu ostalo precej časa, smo se zapeljali še do Vintgarja. Prva reakcija izraelskih gostov je bila: »Joj, koliko vode!«

Tedaj sem se tudi sam prvič zavedel tega, da imamo v Sloveniji neprecenljivo naravno bogastvo, ki pa se ga večinoma ne zavedamo. Nekaj let kasneje nam je Tomo Križnar s svojim filmom Darfur – bitka za vodo oči odprl še malo bolj, ampak neke širše zavesti se še vedno ne čuti.

Letos sem imel na neki daljši poti priložnost, da sem si čez dan na hitro ogledal Dubaj. Ur čakanja na drugi let je bilo ravno toliko, da smo se lahko zapeljali do enega od mestnih nakupovalnih centrov, v katerem so se ob ogromnem akvariju sredi tiste peklenske vročine ponašali z drsališčem. Perverzija pa se s tem niti slučajno ni končala. V nekem drugem nakupovalnem središču v Dubaju imajo čisto pravo smučišče.

Medtem ko Tomo Križnar opozarja na pomanjkanje vode v Afriki, se nekje na drugem koncu sveta bogati arabski šejki iz nje norčujejo. Vse to lahko počnejo v imenu neke tekočine, ki je niti slučajno ni mogoče piti, vpliva pa na dogajanje po vsem svetu. Če bo enkrat človeštvo namesto nafte našlo nov vir energije, se zdajšnje arabske pravljice lahko podrejo kot hiše iz kart. V zgodovini smo že imeli take primere. Tudi v Manausu, mestu sredi brazilske Amazonke, so nekoč gradili veličastne opere in vanje vabili evropske operne zvezde ter vse skupaj plačevali z denarjem, ki so ga dobili od kavčuka. Potem pa se je tudi ta zgodba končala in Manaus je danes obubožano in zanemarjeno mesto.

S posebnim pogledom na vodo smo se v maju in juniju lahko srečali v ljubljanskem Mestnem muzeju, kjer je bila v tem času odprta razstava z naslovom Voda. Razstava je imela dve pomembni sporočili. Prvo je bilo to, da vode na našem planetu ne bo zmanjkalo. Zemljo namreč prekriva 70 odstotkov vode, od katere je kar 97 odstotkov morja, dva odstotka sta v obliki leda in le en odstotek je pitne vode. Drugo sporočilo je bilo, da je ta ubogi odstotek po planetu zelo neenakomerno razporejen.

Kot je bilo rečeno že na začetku tega zapisa, imamo Slovenci z razporeditvijo pitne vode veliko srečo, vprašanje pa je, ali nas bo ta spremljala tudi v prihodnje. Evropski poslanec Igor Šoltes je ob Heinekenovem nakupu naših pivovarn opozoril, da tu ni šlo za nakup pivovarn, ampak za nakup vodnih virov. Heineken je v roke dobil kar 60 odstotkov slovenske vode, namenjene živilski industriji. Cena vode pa je v Sloveniji kar za 230 odstotkov nižja kot na Nizozemskem. Ob nadaljevanju take razprodaje svojih naravnih dobrin se nam čisto lahko zgodi, da bomo že v bližnji prihodnosti tudi mi vodo plačevali tako drago, kot sedaj plačujemo bencin.