Morsko upanje

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 27. julij 2015 / 11:55

Nada je žensko ime, v hrvaškem jeziku pomeni tudi upanje, v eni bolj znanih marin v hrvaškem Biogradu na Moru, priljubljeni predvsem pri slovenskih morjeplovcih, pa je zasidrana petintridesetmetrska Nada, ki bi lahko, če bi znala govoriti, pripovedovala o številnih ladijskih dogodivščinah.

Biograd na Moru je blizu ljubiteljem jadranja, saj se veliko jadralskih poti začne prav v tamkajšnji marini Kornati. Gre pač za točko, od koder lahko raziskujete večino naše sosede z morske perspektive. In v marini z nekaj sreče naletite tudi na Nado, ki jo lahko spremenijo v plavajočo sejno sobo, poročno dvorano, namenjena je zabavam, romantičnim večerjam v času sončnega zahoda.

Preden pa so Nadi spremenili namembnost – več o tem je sicer povedal vodič, ki me je tako zasul z informacijami, da upam, da sem si prav zapomnila – je bila zgrajena za vojaške namene, nazadnje pa parkirana v eni izmed marin bivših jugoslovanskih držav. Ilirija, ena večjih hrvaških turističnih družb, katere ime v Biogradu srečamo praktično na vsakem koraku, se je odločila, da iz stare ladje naredi luksuzno barkačo, konferenčni plavajoči center v dveh nadstropjih, ki sprejme do sto osemdeset ljudi, velik poudarek dajejo tudi kulinariki oziroma dalmatinskim okusom. Dejstvo je, da je verjetno plovba z Nado bolj zanimiva bogatim, tujim turistom ali pa ljudem, ki iščejo nekaj drugačnega z več udobja in so to pripravljeni tudi plačati.

Ker sem imela priložnost pluti z Nado iz Biograda do Zadra v soboto, sem si sicer ogledala mesto, a pozornost sta pritegnili kopica turistov, ki se izkrcajo iz ravno prispele križarke in številne poroke, ko pred glavno katedralo v mestu pari čakajo na svoj obred malodane v vrsti. Tipična hrvaška poroka pa v teh krajih seveda ne mine brez glasbene spremljave, bučnih svatov in hrvaškega ponosa – zastave na začetku same poročne povorke.

Za piko na i je osebje ladijske kuhinje na poti nazaj v domačo marino postreglo z okusno dalmatinsko rožato, pravzaprav dalmatinsko creme brulée, kot se je izrazila hrvaška potnica, ki je sedela poleg mene. Vendar razlage ni nadaljevala, saj jo je tako rekoč katapultiralo na palubo ladje, kjer se je odvijal eden lepših večernih pogledov na zahajajoče sonce, ki nekje v oddaljeni deželi pade v morje ... In kot pravi Nadina posadka: en večer ni enak drugemu, vedno sonce 'pade' v morje malo drugače.