Živahno na puštalskem kopališču

Večina kopalcev ga najpogosteje obišče ob sobotnih in nedeljskih popoldnevih, nekateri pa so tako rekoč že redni obiskovalci obujenega kopališča v Puštalu.

Puštal – Potem ko je puštalski kopališki turizem zamrl, ga je škofjeloška občina v sodelovanju z zasebnim investitorjem Nedeljkom Rodićem pred dvema letoma ponovno začela oživljati: poglobili so strugo Poljanske Sore, obnovili podnice na jezu ter postavili gostinski objekt z otroškimi igrali. V vročih dneh se tu zbira vedno več kopalcev, ki jih izvajajoča se gradbena dela ne motijo. Po besedah Nedeljka Rodića se objekt – kot načrtovano – uspešno razvija, razširili so gostinski del in popestrili kulinarično ponudbo. Želijo, da kopališče v Puštalu postane prijeten kraj za druženje, zato z veseljem sprejemajo predloge o raznolikih družabnih dogodkih.

Obiskovalci so večinoma občani, z obnovljenim kopališčem so zadovoljni in so veseli, da si lahko v Puštalu ponovno privoščijo osvežitev, sprostitev in druženje. Damjan Jurčič pravi, da kopališče predvsem zaradi otrok obiskuje kar pogosto, in sicer tako med tednom kot tudi ob sobotah in nedeljah. Lansko leto se zaradi slabega vremena niso kopali, letos pa se na tem območju dogaja vedno več, kar mu je zelo všeč, pogreša pa le odbojkarsko igrišče. Podobno meni tudi Aleš Pogačnik: »Kadar so lepi dnevi, kopališče obiščem kar vsako popoldne. Dobro je, da je kopališče vedno bolj urejeno, prej smo namreč najbolj pogrešali stranišča. Za otroke je lepo poskrbljeno, saj se igrajo in družijo, manjka pa morda samo kakšno športno igrišče. Voda je super, vendar v teh dneh, ko so temperature visoke, postaja že pretopla.« Zvonka Furlan kopališče obiskuje že od nekdaj, ne glede na dan v tednu. Pred obnovo ji je bilo tu bolj všeč, ker je bilo manj ljudi, novosti, ki so zdaj na voljo, pa tudi ni pogrešala. Voda, ki jo preverjajo dvakrat letno, se ji zdi zelo primerna za kopanje.

Da je Poljanska Sora odlična, pa potrjuje tudi Aleks Marič, ki se ne samo kopa v njej, temveč vanjo tudi skače: »Skačem že od dvanajstega leta. Treba je paziti na skale in ljudi, kadar je gneča, sicer pa ni težav. Najboljši je adrenalin, ki ga občutiš, ko skočiš z mostu. Puštalski, s katerega skačemo, je visok šest metrov, skakal pa sem že z višje ležečih mostov, tudi s petnajstih metrov.« Skakalcu je kopališče, ki ga, če ima čas, obišče vsak dan, všeč, saj je ne samo za objekt, pač pa tudi za ljudi dobro poskrbljeno.