Velika Habsburžanka

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. julij 2015 / 14:09

»Mariji Tereziji je v osnovi šlo za mir, saj je, kot je zapisala v pismu francoski kraljici, mir 'tudi za vladarje, ki se bojijo Boga in ljubijo svoje narode, edina sreča na tem svetu'. Zdi se, da ji ni prišlo na misel, da je francoski kralj s posredovanjem v korist ameriških republikancev sicer najprej škodoval angleškemu tekmecu, a nazadnje tudi monarhistični stvari. Ameriška revolucija, ki je napovedovala francosko, je povzročila večji preobrat 'kot kateri koli prej na tem svetu. Šlo je za popolno spremembo načela,' je pruski zgodovinar Ranke pojasnil bavarskemu kralju. 'Prej je bil kralj po Božji milosti tisti, okrog katerega se je vse razvrstilo, zdaj pa se je pojavila ideja, da mora oblast priti od spodaj.' Vsepovsod se širi 'duh upora', je Marija Terezija leta 1775 pisala Mariji Antoinetti. Vedno več ljudi hrepeni po plodovih, ki visijo na drevesu razsvetljenstva, jih vabijo in ki jih bodo uničili. Pri tem ni toliko mislila na Avstrijo, kjer je še vedno opozarjala in vse nadzorovala, ampak bolj na Francijo, kjer je imel novi duh največ privržencev in je stari režim vzbujal največ zgražanja. Za to je bila kriva tudi njena hči, ki je na dvornem odru igrala primadono, med gledalci pa povzročala vse več nezadovoljstva. Kriv je bil tudi njen zet Ludvik XVI., saj je s podpiranjem Američanov povzročil sušo v blagajni in odprl zapornice revolucionarnemu veletoku, ki je spodkopal odpornost burbonske monarhije …«

Gornji odlomek je iz odlične knjige o nekdanji in doslej zagotovo največji vladarici Slovencev in drugih Srednjeevropejcev, ki smo do 1918 skupaj živeli v habsburški monarhiji. Priča o tem, da niti kronane glave niso pravočasno dojele, kakšno prevratno moč ima razsvetljenski duh, ki je v 18. stoletju zajel zahodni svet. Marija Terezija in njen sin Jožef II. sta državo še pravočasno reformirala in jo tako za svoj čas povedla stran od glavnega revolucionarnega toka. Še manj kot cesarica mati je spremembe dojemala njena hči, ki je s habsburško ženitovanjsko politiko postala francoska kraljica in bila v revoluciji ob glavo … Knjigo je prevedel Igor Antič (živi v Komendi) in jo obogatil s predgovorom, v katerem je celovito povzel, kaj vse je cesarica pomenila tedanjim Slovencem, živečim v njenih kronskih deželah. Naše ljudstvo je s svojimi reformami šele ona povedla iz podaljšanega srednjega veka, v katerem ga je zadrževala in obvladovala katoliška reformacija. In ne nazadnje: knjiga je zelo berljiva, priporočam.