Aklimatizacija in Blue Bay

Mauritius (2)

Ko smo stopili z aviona na letališču Port Louis, ki leži na jugu otoka, nas je najprej presenetila zelo visoka vlaga. Pred letališčem so nas že čakali kombiji, ki so nas odpeljali 15 kilometrov proč v našo bazo Pointe Jerome, kjer smo imeli urejeno nastanitev. Spali smo v državnem mladinskem centu na jugu otoka v bližini mesta Mehbourg. Vsi smo bili izmučeni od 12-urnega leta, za povrh pa sta nas mučila še vlaga in pa komarji, ki so se nenadoma pojavili na naših prepotenih telesih. Prvi dnevi so minevali zelo počasi, saj nismo kaj dosti počeli, razen ko smo se šli potapljat ob koralni greben v Blue Bay. Otok je namreč obkrožen s koralnim grebenom, zato je kopanje varno in smo bili varni pred kakšnimi morskimi psi. Na plaži so nas z odprtimi rokami pričakali domačini, ki so nas želeli s čolnom odpeljati na potapljanje. Cena ni bila visoka, zato smo vsi v en glas dejali: »Gremo!« Do mesta, kjer smo se kopali in se potapljali, nas je s čolnom odpeljal domačin, ki nas je med vožnjo informiral o morskem habitatu. Kar smo potrebovali, je bila le maska in kopalke, in že smo bili vsi v morju. Pod vodo je bilo zelo pestro. Tega, kar smo videli, nam naše Jadransko morje ne more ponuditi. Rumena, rdeča, modra in zelena so barve, ki se zlivajo ob pogledu na ribe in dno, ki je poraščeno z različnimi vrstami koral. Še posebno so zanimive zvezdaste in gobaste korale pa seveda t. i. brain coral, ki je zelo redka, po obliki pa spominja na človeške možgane. Je ena največjih »možganskih koral« v Indijskem oceanu ter ena izmed treh največjih na svetu poleg tiste v Avstraliji in tiste na Karibskih otokih. Rib je ponekod toliko, da je že nelagodno plavati, vendar smo jih vsi z zanimanjem opazovali in se čudili. Znanstveniki so v tej laguni odkrili 72 različnih vrst rib. Po štirih dneh privajanja in poležavanja so k nam v bazo prišla dekleta, stara 17–19 let, ki so se z nami kasneje odpravila na odpravo. Dan pred odpravo je bil čas za spoznavanje in pripravo. Dobili smo približno zarisano pot, ki so nam jo določili njihovi mentorji. Po tej poti smo morali določiti točke, kjer bomo hodili, jedli in spali. Bili smo malo presenečeni, saj smo dobili turistične karte, na katerih niso bile vidne gozdne poti, izohipse in druge oznake, po katerih bi se človek v naravi lahko orientiral. Ko smo opravljali odprave v Sloveniji, smo dobili karto, kjer je bilo vse točno določeno in razvidno. Kmalu smo se sprijaznili s tem, da smo južno od nas in da razmere tu niso take kot doma. Z dekleti smo se takoj ujeli in bili tudi zadovoljni z razmerjem med nami in njimi. Naslednje jutro je sledila odprava. Razdeljeni smo bili v šest skupin. V vsaki po štiri mauricijska dekleta in dva slovenska fanta.