Gora z rdečkami

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 20. julij 2015 / 13:58

Stol (2236 m) – Divja severna stena karavanškega velikana skriva v svojem nedrju uživaško zavarovano plezalno pot, na kateri občasno celo prosto poplezavamo. Krušljiva podoba je popolno nasprotje njegove južne podobe.

Stol je gora, ki se je za vekomaj zapisala v zgodovino slovenskega planinstva. 23. julija 1892. leta je nekaj ljubljanskih planincev, znanih pod imenom Piparji, odšlo na prvaka Karavank. S tem dnem so začeli resno razglabljati o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Pripravljalni shod je bil 15. oktobra 1892. leta. Deželna vlada je z dekretom odobrila njegovo ustanovitev. Ustanovni občni zbor je bil 27. februarja 1893, njegov načelnik pa prof. Fran Orožen.

Na Stol vodijo različno zahtevne poti; mi se bomo tokrat nanj podali s severa, preko zavarovane plezalne poti. Pot, ki je bila v letu 2009 obnovljena, je, vsaj zame, en čisti užitek. Idealna je za vse tiste, ki so jim ljube zavarovane plezalne poti, ki so speljane po naravnih prehodih. Na poti je nujna uporaba čelade in samovarovalnega kompleta, svetujem pa tudi plezalne rokavice, saj je jeklenice precej in lahko hitro pride do žuljev.

Zapeljemo se preko mejnega prehoda Ljubelj in se spustimo na avstrijsko stran. Ko se začnemo približevati reki Dravi, zapeljemo skozi prvo krožišče, v drugem krožišču, tik pred mostom, pa zavijemo na tretji izvoz v smeri Bistrica/Feistritz v Rožu. Nadaljujemo do omenjenega kraja, kjer nas smerokaz usmeri levo v Medvedji dol oz. Bärental. Kmalu še enkrat zavijemo levo na ožjo, vzpenjajočo se cesto. Sledi šest kilometrov asfaltirane ceste in nato še trije kilometri makadama do večjega parkirišča, kjer je tudi rampa.

S parkirišča gremo mimo zapornice in nadaljujemo kar po cesti. Zložen vzpon v spodnjem delu nas kmalu pripelje do strmejšega vzpona, ker bomo ubrali eno od bližnjic na desni strani. Ko pridemo do ceste, imamo še eno strmo bližnjico na levi strani, lahko pa nadaljujemo tudi po cesti. Ko na desni strani zagledamo melišče, hitro dosežemo smerokaz, ki nas usmeri prečno čez melišče do vstopa v zavarovano pot. Pred seboj zagledamo 700 metrov visok raz, preko katerega je speljana naša pot, ki ima številko 664.

Začetek poti je najtežji, a se po težavnosti ne da primerjati z ekstremnimi feratami, saj so nam v pomoč skobe, preko katerih napredujemo kot po lestvi. Višje vstopimo v zajedo, ki preide v žleb. Sledi razgibani teren, ko v levo previdno prečimo gladko ploščo tik pod previsom. Prečenje nas pripelje na levo stran skalnega rebra, ki je precej ruševnat. Sledi hoja med ruševjem, ki jo atraktivno naredijo dobro zavarovani skalni skoki. Enkrat smo na levi strani rebra, drugič spet na desni, a ves čas hitro pridobivamo na višini. Z višjo nadmorsko višino rebro postane ožje, nas pa zavarovana pot vodi med ozkimi stolpi. Kar naenkrat je pred nami gladka plošča s samimi starimi klini, možnosti samovarovanja ni. Vendar, markacija je obrnjena v desno, kjer se plošči izognemo. Sledi škrbina, vzpon in ponoven spust v škrbino. Sem in tja poplezavamo, možnosti samovarovanja ni, vendar plezanje ne preseže zahtevnosti 1. stopnje. Spremljajo nas rdeče pike, ki so me spomnile na rdečke. Ko dosežemo vpisno skrinjico z žigom, nas čaka še nekaj metrov jeklenice, saj smo v skrotasti zavarovani grapi, na vrhu katere je zagruščeno pobočje, preko katerega se v okljukih vije pot do roba grebena. Ko dosežemo greben, nas do vrha čaka še približno 200 dolžinskih metrov vzpona.

Z vrha se oglasimo še v Prešernovi koči, nato pa sestopimo po markirani poti, ki pelje proti Celovški koči. Sestopamo po trdem, zbitem melišču, ki ni ravno najbolj prijetno, markirana pot pa poteka po zagruščenem terenu, ki tudi ni v pretirani užitek. Pri večjem balvanu se desno odcepi pot proti Zelenici, mi pa gremo v smeri Celovške koče/Klagenfurt Hütte. Prečimo melišče in se po grapi povzpnemo do sedla. Travnato uvalo obhodimo po levi strani. Pred nami na desni strani je Svačica, severneje pa Ovčji vrh. Pod pobočjem Svačice sestopimo do Celovške koče, od tam pa – po cesti ali po bližnjicah – do jeklenega konjička, ki nas čaka na parkirišču.

Nadmorska višina: 2236 m
Višinska razlika: 1010 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 5 / 5