Znajti se je bilo treba

Nikogaršnji otrok, 2. del

... »Zaljka mi je pogosto prinašala knjige, ki sem jih brala pozno v noč. Nisva dosti govorili, vseeno sem jo imela rada, ker me ni tepla, pa še jesti mi je dala, če sem bila lačna. Včasih me je vzela s seboj na tržnico, naučila me je, kako se nasmihati gospodi, ki je prihajala po nakupih …« se je spominjala Marija.

»Med drugo svetovno vojno je bilo za naju z Zaljko zelo težko,« nadaljuje s svojo zgodbo Marija. »Njiva, na kateri sva gojili korenje, majaron in fižol, je bila pogosto opustošena, zelenjava pokradena. Zaljka se je odločila, da bo raje redila zajčke in kokoši. Imela jih je ves čas na dosegu oči, če ne drugega. Neštetokrat se je zgodilo, da sem morala čez poletje spati na prostem, pod milim nebom. O tem, kako me je bilo strah, ne bom govorila …«

»Kakšna pa je razlika med solatarico in branjevko?« me je zanimalo, medtem ko je njena hči prinesla šabeso, ki jo izdeluje po starem Marijinem receptu, podedovanem od Zaljke.

»Zelo velika!« je odgovorila z mičkeno povzdignjenim glasom. »Solatarice smo zelenjavo pridelovale same, branjevke pa so jo od nas kupovale in jo potem prodajale. Včasih so se med seboj tudi pošteno sprle. Zaljka ni šparala z jezikom. Sicer so o njej govorili, da je pol ženska pol moški. Ne vem, koliko je bilo v teh besedah resnice, nikoli je nisem videla slečene, vem pa, da žensk na splošno ni marala. Moških pa še manj. Tudi najtežja dela je opravila sama, malo tudi z mojo pomočjo. Kadar sem tarnala, da me 'vse boli', me je zavrnila, da od ležanja niso še nikomur zrasle mišice. Spominjam se, da sem vojake videvala le od daleč. Zelo sem se jih bala. Zame so bili vsi enaki. Vsi so imeli na sebi uniforme. Zaljka me je učila, da so moški, ko si nadenejo uniformo, še hujši, predvsem pa so v njej vsi enaki. Ne glede na to, na kateri strani pravice se borijo. Neko jutro me je prebudilo glasno govorjenje. Ura je bila komaj malo čez pol peto, sicer sva nekoč v tem času s cizo že hiteli proti tržnici, med vojno pa nikoli. Neka ženska je Zaljko ognjevito prepričevala, da bi za nekimi ljudmi špijonirala. Češ da ima kot zelenjadarica dostop do mnogih ljudi, menda tudi do 'politično spornih'. Pa jo je Zaljka grobo zavrnila, nazadnje celo postavila pred vrata ter gromko zaloputnila z njimi. Še potem, ko sem, vsa prestrašena, prišla v kuhinjo, se je tresla od besa. Ko se je malo umirila, sem od nje dobila še eno lekcijo, ki je takrat sicer nisem razumela, danes jo pa: ni bolj zavrženega človeka, kot je tisti, ki vohuni za bližnjim in ga potem še izdaja. Ko je nehala deliti nasvete, se je postavila predme, rekoč, da mi bo lastnoročno zavila vrat, če bom kdaj kaj takšnega počela. Bilo me je groza njenih besed, a sem si jih vseeno zapomnila. 18. julija 1945. leta sem jo našla mrtvo med glavicami solate. Nekdo jo je ustrelil v hrbet, kdo je bil, nisem nikoli izvedela. Ostala sem brez močne in pokončne ženske nemogočega obnašanja, ki je zame vseeno imela mehko srce. Bilo me je zelo strah. Prišli so neki ljudje, ki so trdili, da so njeni sorodniki, mene pa so postavili pred vrata. Ženska, oblečena v črno, je budno pazila, da nisem vzela ničesar iz hiše. Ukazali so mi, naj grem domov, jaz pa sploh nisem vedela, kje sem doma! Ker niso vedeli, kako bi se me drugače znebili, so dali oglas v časopis Slovenski poročevalec. Da sem sirota in iščem sorodnike. Po nekem čudežu je oglas prebral moj brat Vinko, ki je čez kakšen teden prišel pome. Videla sem ga prvič v življenju, in če ne bi bila z njim njegova noseča žena, mu ne bi zaupala. Po drugi strani sva si bila zelo podobna, oba sva imela naravno skodrane kostanjeve lase. Pogovarjala sva se kot tujca, predlagal mi je, naj grem z njim k drugim bratom in sestram, ki me bodo morda vzeli k sebi. Pa sva šla. Med popolne tujce. Nič si nismo imeli povedati. Sedeli smo za mizo, grizli zgodnja jabolka in molčali. Nakar mi eden od njih reče, da sem že dovolj stara, da bi lahko poskrbela zase. Vsi drugi mu prikimajo, nato se dvignejo od mize in odidejo. Vinko me hočeš nočeš odpelje s seboj, kar ni bilo všeč njegovi ženi. Živela sta v eni sami sobi in prisotnost tujke jima ni bila najbolj prijetna. Že naslednji dan me je odpeljal v neko hišo v središču Ljubljane. Za služkinjo. Možakar, ki me je sprejel, mi je zabičal, da ne smem nikomur črhniti, zakaj so me vzeli k sebi. Ker bi lahko zaprli njega, mene pa tudi. Postala sem deklica za vse. Še sreča, da nisem znala kuhati, drugače bi morala početi tudi to. Živeli smo v tretjem nadstropju, korito z vodo pa je bilo še zmeraj v pritličju. Neštetokrat sem šla po stopnicah gor in dol, saj sem jo prinašala tako za umivanje kot za v kuhinjo. Ker sta bila oba zelo pomembna, so jima kmalu napeljali vodo v stanovanje, naredili so tudi kopalnico. Prvič v življenju sem od blizu videla kad. Gospa se je v njej namakala vsako dopoldne, ko njenega moža ni bilo doma. Potem jo je prihajal obiskovat nek moški. Ko je bil pri njej, sem morala iti ven, zato ne vem, kaj sta počela. Ker nisem bila lačna, se nisem pritoževala. Potem pa je počilo. Prišla je nekakšna komisija, ki je ugotovila, da ima družina kljub pomembnosti preveč prostora. Zgodilo se je nekaj neverjetnega! V njihovo stanovanje so vselili še dve družini. Gospod in gospa sta se preselila v jedilnico, ki sta jo spremenila v spalnico, jaz pa sem potem spala v kuhinji. Življenje s toliko ljudmi na kupu je postalo nevzdržno. Gospod se je šel večkrat pritožit, a je potem odnehal, ker so mu zagrozili, da ga bodo povsem razlastili, če ne bo dal miru. Stanovanje se je že kmalu spremenilo v svinjak, saj prišleki niso imeli niti najmanjšega pojma o čistoči. Eden od njih je tudi pil, in ko ga je imel pod kapo, je začel laziti za menoj. Bila sem že na pol odrasla, vedela sem, kakšni so njegovi nameni. Zdelo se mi je, da naredim najboljše, če izginem. A kam? Stala sem pred tramvajem in razmišljala, naj vstopim ali ne. Se odpeljem ali ne. Potem sem se odločila, da grem kar peš. Od ene gostilne do druge. Spraševala sem, ali potrebujejo kakšno pomivalko posode, služkinjo, natakarico, karkoli. Nisem imela sreče. Šele ko sem že povsem obupala, so se me usmilili na Viču, pri Žabarju. Ko so me vprašali, ali znam kuhati, sem se zlagala in prikimala. A me kuharica ni spustila za štedilnik, o ne! Morala sem pomivati posodo, čistiti pomivalno korito, loviti miši. Ko sem dobila prvo plačo, sem jokala od sreče. Toliko denarja nisem še nikoli imela pri sebi. Žal sem potem večino dala za sobico, ki sem jo delila še z dvema drugima. Kupila sem si dvoje spodnjih hlač, ena od znank pa mi je naredila dva predpasnika. Za 'pinte', ki sem jih nujno potrebovala ob mesecu, mi je zmanjkalo denarja. Ko sem imela menstruacijo, sem si v hlače stlačila staro spalno srajco. Žal se je hitro svaljkala in potem me je bilo ves čas groza, kdaj mi bo padla na tla. Prvič v življenju sem si uredila tudi osebne dokumente. Danes, ko gledam nazaj, vem, da sem imela veliko srečo. Čeprav nisem imela nikogar, razen angela, ki bi pazil name, se je zmeraj dobro izšlo. Na kozolcih ali na prostem sem le redkokdaj spala. Poznala sem žensko, ki je delala v neki gostilni, a je vse poletne noči spala za železniško progo, na zelo nevarnem mestu, ker se je bala, da bi jo odkrili. Nosila sem čevlje, ki so bili več kot številko preveliki, umivala sem se komaj kdaj, preoblačila skoraj nikoli. Moških sem se zelo bala, ker sem vedela, da lahko ženski naredijo silo, da zanosi. Kam bi z otrokom, če sem še sama živela iz rok v usta? Brez bližnjih, brez domačih. Boj za preživetje je bil krut in brezobziren. Včasih sem poslušala radio, vsi so govorili o svobodi, o pravicah za malega človeka. Kakšne pravljice! Še takrat, ko sem bila pol dneva prosta, sem morala na udarniško, ko se je odstranjevalo ruševine …«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Jezersko / ponedeljek, 18. julij 2016 / 10:59

Češko kočo obnavljajo

V Češki koči na Spodnjih Ravneh to poletje obnavljajo sanitarije. Za planince z nekaj prilagajanja kljub temu lepo poskrbijo, pravi jezerski podžupan Peter Sušnik, ki dnevno spremlja gradbena dela.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / sreda, 18. november 2015 / 12:13

Četrt stoletja kasneje

Pred 25 leti so se v Poljčah člani tedanje vlade in poslanci koalicije Demos odločili, da bo referendum o odločitvi za samostojno državo 23. decembra 1990. So se Slovencem tedanje sanje ur...

Škofja Loka / sreda, 18. november 2015 / 12:09

Nov prostor Studia Miklavc

V Studiu Miklavc v Škofji Loki so prvi petek v novembru zaznamovali z dvema dogodkoma – prvim dnevom izida poštne znamke z motivom tekmovalnega čevlja za tek na smučeh Alpina ESK PRO, ki so ga oblikov...

Kranj / sreda, 18. november 2015 / 12:06

Sedem desetletij izobraževanja

S svečano akademijo v Kongresnem centru Brdo so v ponedeljek zaznamovali sedemdesetletnico Šolskega centra Kranj. Ob jubileju jih je že dopoldne obiskal predsednik republike Borut Pahor, ki si je vzel...

Gospodarstvo / sreda, 18. november 2015 / 12:02

Ujme »sekajo« po svoje

V gozdnogospodarski enoti Mežakla so v minulih desetih letih zaradi naravnih ujm posekali dve petini lesa več, kot so načrtovali. V zavodu za gozdove dajejo v načrtu za naslednje desetletno obdobje po...

Gospodarstvo / sreda, 18. november 2015 / 12:02

Cene kmetijskih in gozdnih zemljišč

Kranj – Po podatkih geodetske uprave se je število prodaj kmetijskih in gozdnih zemljišč v letošnjem prvem polletju v primerjavi z lanskim prvim polletjem opazno zmanjšalo – pri kmetijskih zemljišč...