Slabo zlikana čipka ni nič vredna

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. julij 2015 / 17:40

V Železnikih se ponašajo z bogato klekljano cerkveno dediščino, zanjo pa že več kot 30 let skrbi Antonija Šuštar, po domače Špendalova Tončka. Nega več metrov dolgih oltarnih prtov in njihovih občutljivih čipk terja veliko časa in potrpljenja, najzahtevnejše pa je likanje, ki traja več ur.

»Toliko lepih cerkvenih prtov, kot jih imamo v Železnikih, nimajo nikjer. Glede na to, kako bogate so čipke, se vidi, da jim včasih ni bilo škoda časa za prte,« ugotavlja 82-letna Antonija Šuštar. Špendalovo Tončko s Plavža domačini najbolje poznajo kot odlično skrbnico klekljanih cerkvenih prtov, poleg tega pa prostovoljno pomaga tudi na drugih področjih, zato je nedavno prejela občinsko priznanje za življenjsko delo prostovoljcev.

»Tega pa res nisem pričakovala,« skromno pove dobro uro pred podelitvijo priznanja, ko smo se z njo srečali na Placu pred cerkvijo sv. Antona, da bi nam predstavila bogato klekljano cerkveno dediščino in skrb zanjo. Le redki vedo, koliko ur in potrpljenja terja nega cerkvenih prtov, da so ti na oltarjih brezhibni. Tončka je skrbnica cerkvenih prtov že več kot trideset let. To opravilo je prevzela po smrti tedanje mežnarjeve žene in sestre, prej pa je že skrbela za šopke ter ministrantske in duhovniške obleke. »Čeprav sem že kot mlado dekle opazovala svoje tete in sosede pri pranju klekljanih prtov, pa je bilo na začetku kar težko,« se spominja.

Tri ure likanja za en prt

V cerkvi sv. Antona in cerkvi sv. Frančiška na pokopališču je v uporabi več kot 30 prtov. »S prti iz Frančiškove cerkve ni toliko dela, saj je tudi obredov manj, več pa ga je s prti v Antonovi cerkvi. Obvezno jih zamenjam pred velikimi prazniki, ko je čas za 'ta lepe' prte, sicer po potrebi, ko vidim, da se umažejo ali zmečkajo,« je pojasnila. Na dva tedna pere in zlika manjše prtičke za darovanje, ki se uporabljajo pri bogoslužju, medtem ko večji oltarni prti pridejo na vrsto približno na dva meseca. Ko se loti tega opravila, mora imeti čas, potrpljenje in veliko volje, saj so oltarni prti dolgi tudi po pet metrov, poleg tega pa jih bogatijo številne čipke in da enega brezhibno zlika, lahko traja tudi tri ure.

Prte opere v pralnem stroju, pranju doda tudi 'štirko', ki pripomore, da čipke ne spremenijo oblike in pri likanju otrdijo, zaradi česar v cerkvi tudi ob vlagi ostanejo dalj časa lepe. Sledijo ure likanja. »Klekljane prte je treba likati zelo vlažne. Lažje je, če je likalnik močan, vse pa je odvisno od tega, kako bogat je prt s čipkami. Moraš imeti čas in voljo. Najtežje pa je zlikati prt, izvezen v tehniki rešilje. Ko ga opereš, vse vleče skupaj, vsako luknjico posebej je treba pritisniti z likalnikom,« je pojasnila. »Mama ima potrpljenje in neverjetno roko za to. Meni še kakšnega manjšega prtička ne uspe vedno dobro zlikati,« se v pogovor vmeša hči Hema, Tončka pa pristavi: »Prej ne odneham. Prt, ki ni lepo zlikan, ni nič vreden.«

Vsak prt ima svojo zgodbo

»Vsak je po svoje lep,« pravi, medtem ko nam v zakristiji razkazuje omarico s cerkvenimi prti – daljši so naviti na rolah, da se ne zmečkajo, krajši pa so skrbno zloženi. »Med 'bogatejšimi' je prt, ki ga je leta 1953 naklekljala Frančiška Pegam, ker se je sin živ vrnil iz partizanov. Dve leti ga je imela na punklju.« Zanimivo zgodbo s seboj nosi tudi najstarejši prt v Antonovi cerkvi. Gre za pet metrov dolgo mojstrovino z več kot 40 vogali, ki so ga med leti 1914 in 1918 izdelale štiri Benedičičeve sestre: Julijana, Marija in Ivanka so klekljale, Urša, ki je bila šivilja, pa je vogale sešila – v zahvalo, ker so med prvo svetovno vojno s klekljanjem zaslužile kruh.

Še starejši pa je volnen prt iz Frančiškove cerkve. »Ima 'naštikano' letnico 1868, je krasne barve, pa ni bilo še nobenega molja zraven,« je pojasnila. Zanimivo je, da ga tudi poplave leta 2007 niso uničile. Čeprav je bil prt moker in umazan, so ga vojaki sprali v vodo, nato pa ga je oprala še Tončka in bil je tak kot prej. »Je pa poplava žal vzela dva čudovita klekljana in 'štikana' prta,« je povedala.

Prtički v poplavah nedotaknjeni

O poplavi in cerkvenih prtih zna Tončka povedati še eno zgodbo. Ravno tisti torek je oprala nekaj manjših cerkvenih prtičkov. Čeprav jim je voda, segala je 1,7 metra visoko, uničila pritličje, so prtički v banjici plavali na njej. »Ostali so nedotaknjeni, brez kapljice umazanije,« se spominja.

Za tem pokaže prt Francke Grohar, poročene Benedičič, ki je bila med leti 1928 in 1939 učiteljica v Železnikih. Izvezla ga je v zahvalo za sinovo ozdravitev; ker prinaša motiv šmarnic, je seveda v uporabi maja, ob šmarnicah. V zahvalo za zdravje je pred 62 leti čudovit prt sklekljala tudi Leopoldina Koblar, Mažicova mama. Klekljarice, ki so neumorno vihtele kleklje za cerkvene prte, so že pokojne, edina še živeča je Matilda Thaler, ki je okoli leta 1950 naredila velik oltarni prt.

Vse znane podatke o bogoslužnih prtih in zanimive zgodbe o njihovem nastanku je Tončka, sicer tudi sama klekljarica, skupaj s kustosinjo muzeja pred kratkim tudi popisala. Sodelovala je pri pripravi razstav klekljanih bogoslužnih prtov v sklopu Čipkarskih dnevov, še vedno pomaga pri krašenju in čiščenju cerkve, s srcem je tudi pri ohranjanju običaja Marijo nosijo, bila je gonilna sila pri obnovi Dermotovega znamenja Na Plavžu ... Prostovoljno delo v do­brobit kraja in njegove kulturne dediščine ji daje veliko zadovoljstva. »Pomagala bom, dokler bom zmogla,« je še obljubila ...