Sladica Danilo in Mimina obara

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / petek, 17. julij 2015 / 10:37

Marija oziroma Mimi, kot jo kličejo domači, in Danilo Kosmačin iz Reteč pri Škofji Loki si že šestdeset let delita veselje in žalost. Svojo zakonsko zaobljubo sta v soboto obnovila v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki, potem pa častitljivemu jubileju nazdravila v družbi sorodnikov in prijateljev ob slavnostnem kosilu.

Župnik Alojz Snoj je poskrbel za izredno lep cerkveni in duhovni del osebnega praznika Kosmačinovih, z glasbo in pesmijo pa so srca prisotnih ganili tudi prijatelji Andraža Gartnerja, vnuka zakoncev Kosmačin. Za priči sta bila ob biserni poroki Mariji in Danilu hči Beba in njen soprog Borut Gartner. Kosmačinova sta se poročila pred šestdesetimi leti 9. julija. Danilo je doma s Primorske, iz vasi Sedlo v Breginjskem kotu, in se še vedno spominja otroštva, Nadiže, Napoleonovega mostu. Dokler so mu leta dopuščala, se je pogosto vračal na obisk. Marija pa je Brežičanka, natančneje iz Šentlenarta. Njen dekliški priimek je bil Savnik. Izhajata iz manjših družin, povsod sta bila po dva otroka, tako da je imel Danilo še brata, Marija pa sestro. Pri petnajstih, šestnajstih letih je Danilo razmišljal o tem, da bi se mogoče izučil za šoferja in se z domačih krajev, ki v tistem času niso obetali kaj prida prihodnosti, odpravil k stricu v Zagreb. Ta je imel restavracijo. »Po enem mesecu mi je šlo delo dobro od rok, pa tudi hrvaščine sem se hitro naučil.« Svojo Mimi je spoznal v neki restavraciji v Brežicah, kjer je delala v kuhinji, on je bil za točilnim pultom. »Potem me je malo zapeljala,« smeje pove Danilo, ki je danes star 84 let. Marija je leto dni starejša od njega. Ko sta se poročila, je Danilo razmišljal o tem, da bi šla na svoje. »Njen stric Savnik, ki je imel v Škofji Loki tekstilno tovarno, je rekel, da ima prijatelja, ki bo kmalu dal v najem gostilno. Na Trati, Pri Anzeljc. Za tiste čase zelo lepa gostilna. 'Kšeft' je kar bil. Leta 1961 pa sva potem kupila današnjo gostilno Pri Danilu v Retečah.« Hiša je imela sicer že prej bogato gostinsko tradicijo, imenovala pa se je Pr' Tilh. Obstoječo hišo sta zakonca Kosmačin obnovila, povečala, dogradila za stanovanje in še danes živita v njej; pa njuna hči Vesna z družino, ki sta ji potem v devetdesetih gostilno predala. Danes je gostilna Pri Danilu ena najboljših gostiln v Sloveniji, Danilov vnuk Gašper Čarman pa je v svetu domačih ljubiteljev vin eno bolj znanih imen. Ko sta Kosmačinova začela lastno gostinsko popotovanje, ju je čakalo nekaj let trdega dela. Danilo se je sicer izučil za natakarja, naredil je še poslovodski tečaj, tako da je imel v gostilni 'na čez' vso organizacijo, medtem ko je bila Marija v kuhinji. »Če je bilo treba, sem pa še vedno pomagal za točilno mizo.« Najbolj so bili poznani po svežih postrvih in Mimini telečji obari. »Jetrca, možgane ... Tudi te je odlično naredila. Še danes mi to kdo reče. Imeli smo tudi sladico, ki se je imenovala kar Danilo sladica in je bila podobna gibanici ter je bila izjemno priljubljena,« ponosno razlaga nekdanji oštir. »Gostje so bili različni. Vseh sort. Od vsepovsod.  Različnih strok, tudi znana imena iz politike ...« Danilo je bil izjemno aktiven v družbeno-političnem  življenju. »Mimi je tu bolj 'kratko potegnila',« doda hudomušno in resno nadaljuje: »Pri njej ni bil delavnik dolg samo osem ur, včasih dvanajst, celo šestnajst.« Bil je dolgoletni predsednik Krajevne skupnosti Reteče in Turističnega društva Reteče. Pod njegovim predsedovanjem so asfaltirali vse vaške poti in zgradili železniško postajo. Bil je tudi odbornik Občine Škofja Loka. Med zadnjo vojno za Slovenijo je bil v Retečah tudi poveljnik Civilne zaščite. V zakonu so se Kosmačinovima rodile tri deklice: Danila (Beba), Vesna in Milena. Vse so že poročene in imajo že odrasle otroke. Tako imata biserna zakonca pet vnukov – Gašperja, Nino, Anžeta, Uršo in Andraža, ko pa povprašamo po pravnukih, Danilo navihano pogleda ženo in pove: »To pa ne vem, kaj čakajo. Trideset let so stari in še nič. Midva sva pri teh letih že imela tri (smeh).« Danes sta biserna zakonca srečna upokojenca, iz gostinstva sta se umaknila in prepustila taktirko mlajšim generacijam. Danilo se vsak dan zapelje na kavico v Medvode ali na Trato. »Ker dokler imam še izpit, se peljem,« in nadaljuje v Marijinem imenu: »Ona pa še vedno rada  kuha, peče 'štrudel' ...« Prime se za trebuh, ljubeče pogleda ženo ter zaključi s stavkom, ki vse naokoli spravi v glasen smeh: »Pol bolje bi izgledal, če ne bi tako dobro kuhala.«