Čudoviti ljudje in svet Bahie

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 16. julij 2015 / 09:56

V Galeriji Stolpa Škrlovec je na ogled razstava fotografij Oskarja Moleka z naslovom Projekt Bahia 1999–2009. Fotografije o ljudeh, njihovem delu in pokrajini, v kateri živijo.

Tokratna fotografska razstava v Škrlovcu nas odpelje daleč. A ne v neke namišljene abstraktne svetove. Nasprotno, potujemo na drugi konec planeta v raj na zemlji, a povsem resničen svet Salvadorja de Bahie v Braziliji. »Leta 1999 sem tja prišel na dopust in bil očaran nad pokrajino, ljudmi, njihovim načinom življenja, skoraj vsem, kar sem tam lahko videl in čutil,« se spominja avtor razstavljenih del Oskar Molek, publicist, učitelj, raziskovalec in posredovalec fotografije. Slednje se bere in sliši dobro, tokratni razstavljavec in sogovornik namreč že dvajset let posreduje fotografijo tako mladim prihodnjim fotografom kot ljubiteljem fotografiranja v Buenos Airesu.

Oskar Molek prihaja iz Argentine, je potomec predvojnih migrantov, očeta Belokranjca in matere Primorke. Sredi osemdesetih je pet let preživel v Sloveniji, saj je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral etnologijo. S slednjo je v veliki meri povezan njegov fotografski opus, ki je med drugim nastajal tudi na njegovih popotovanjih po severu Argentine, v Boliviji, Peruju ... Z razstavo v Škrlovcu tokrat povzema vtise, ki so nastali ob stiku s Salvadorjem de Bahio in njegovimi prebivalci v obdobju desetih let od 1999 do 2009, ko je večkrat obiskal to mesto. »Prvič sem šel na dopust, da se spočijem od vsakodnevnega vrveža Buenos Airesa, drugič po petih in tretjič po desetih letih pa zato, ker me je mesto vse bolj zanimalo kot etnologa in fotografa. Želel sem od blizu spoznati ta črni svet, Bahia je namreč pristanišče, kamor so v času kolonizacije pripeljali sužnje iz Afrike. Poleg tega sem izvedel, da je tam v petdesetih letih živel francoski fotograf Pierre Verger. Zanimalo me je njegovo delo, prav tako pa me je zanimalo delo argentinskega umetnika Carybeja, ki je sočasno z njim odkrival ta svet,« razloži Molek in poudari, da so bili črni ljudje v Bahii vse do takrat potlačen narod. »Bil sem očaran nad reakcijami in odnosom ljudi do mene.« Iz portretov lahko začutite, da je avtorja s portretiranci povezovala neka posebna energija.

Z razstavo fotografij z Bahie je Molek v Sloveniji že gostoval v Metliki in Kopru, večkrat pa tudi doma v Argentini. Za kranjsko razstavo je pripravil izbor 25 fotografij različnih formatov v črno-beli tehniki. Na fotografijah prikazuje ljudi, vsakodnevne prizore pokrajin in dejavnosti, ki so značilne za Bahio. Njegov pogled je naraven, realističen. Na ogled je tudi nekaj odličnih portretov. »Šestdeset odstotkov fotografij je posnetih še z analognim 35-milimetrskim filmom, ki sem jih tudi sam razvil. V digitalni tehniki sem fotografiral le ob svojem zadnjem obisku Bahie,« pove Molek, o motiviki, ki ga v fotografiji zanima, pa dodaja: »Zanima me predvsem povezava ljudi z delom, ki ga opravljajo, ter seveda s pokrajino, v kateri živijo. Moj pogled je v tem smislu etnološki in antropološki. Zanima me predvsem vse, kar je drugačno, kot na primer vsakodnevni utrip Buenos Airesa.«

Fotograf iz Argentine je v teh dneh tudi gostoval v rezidenci Hiše Layer, kjer se, kot je povedal, odlično počuti, nekoliko pa je tudi raziskal Kranj, ki je malce drugačen kot pred tridesetimi leti, ko ga je obiskal v času študija. V Slovenijo sicer prihaja približno vsakih pet let, običajno v januarju ali februarju, v času, ko je v Argentini poletje in imajo dopuste. Pogosto tudi sodeluje pri organizaciji razstav, nastopov, koncertov predstav različnih slovenskih umetnikov in kulturnih institucij v Buenos Airesu, sam pa je tudi zaslužen za temeljit fotografski pregled del argentinskega arhitekta slovenskega porekla Viktorja Sulčiča. Molekov pogled na Bahio si v Stolpu Škrlovec lahko privoščite do konca meseca.