Ko bi ministrstvo za kulturo moralo zardeti do obisti

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 14. julij 2015 / 11:12

Med poletnim dopustom me po FB podraži prijatelj Sašo:

»2012 – Slovenski etnografski muzej Avsenikovo glasbo kot poseben fenomen za zmeraj vpiše med slovensko nesnovno oziroma duhovno, kulturno dediščino.«

»Kdaj bodo pa lajnarja vpisali?«

Nagaja, zafrkava, seveda, ker mu je prav dobro poznana moja trpka izkušnja s slovensko »stroko«, ki odloča o vpisu slovenskih umetnin v seznam registriranih enot žive kulturne dediščine. Očitno pa ne ve tega, kako me je prijazni znanec, dober poznavalec te stroke potolažil ob zavrnitvi vpisa lajnarjev na ta seznam.

»Dragi Rastko, popolnoma razumem tvojo nejevoljo. Verjetno ne bom mogel pomagati, lahko pa podam svoje mnenje. Nekaj podobnega doživlja Avsenik. Dobro veš, kaj pomeni pojav Avsenikov za Slovence, a kljub temu koordinator ni našel dovolj razlogov za vpis Avsenikov v nacionalni register žive kulturne dediščine ...«

Čakaj, torej Avsenik NI vpisan, tukaj pa se trdi, da je vpisan že vse od leta 2012. Država je torej, vsaj zdaj, ob smrti, ugotovila, da je »preko svojih strokovnih organov« pokojnemu velikanu-umetniku delala krivico in želi sedaj žaljivo dejstvo prekriti z lažjo? Itak, v tej naši domovini živimo v laži že več kot sedemdeset let. In tem lažem skorajda vsi veselo kimajo. Od ustanovitve OF dalje. Čeprav vsa dejstva govore, da niti organizacija (v resnici Protiimperialistična fronta) niti datum (v resnici 26. 4. 1941) nista prava. Spodaj podpisani pa sem prepričan, da zgolj »resnica osvoboja«. Zato se podam v raziskovanje izvora tega agitprop posega v opis življenjske poti velikega svetovnega umetnika Slavka Avsenika.

Ministrstvo za kulturo odgovori:

»Spoštovani.

V letu 2012 se je začel postopek vpisa Avsenikove glasbe v register žive dediščine, vendar ta še ni zaključen. Prav tako še ni bilo odločeno, na kakšen način bo enota vpisana v register. Koordinator varstva žive dediščine se je glede načina vpisa povezal s strokovnjaki z glasbenega področja in bo v letošnjem letu z aktivnostmi glede vpisa nadaljeval.

Kot ste sami ugotovili, Avsenikova glasba trenutno ni vpisana v register žive dediščine.«

Leta blokade in izživljanja nad umetnikom, škodo so vsekakor prizadejali zgolj in samo Republiki Sloveniji, so sedaj opravičili s težavnostjo postopka. Drek pa taka stroka. Ena velika soba lokalnih »strokovnjakov«, ki so si svoje žalostno življenje vsaj malček posladkali tako, da so preprečili vpis kralja ljudskih src. Itak gre za »govejo muzko«, kot je uradno stališče slovenskega socialističnega agitpropa. In oni so, kakopak, še kar varuhi socialistične morale ... Dejstvo je torej, da Slavko Avsenik NI vpisan na seznam. Odkod potem ta zavajajoč podatek? Kasneje sem izvedel, da od družine Avsenik. Kakopak, saj zgodba je povsem preprosta. Leta 2012 je bila vložena uradna prijava za vpis tega svetovnega glasbenega fenomena. Niti na kraj pameti jim pa ni moglo priti, da je slovenska »stroka« zavrnila vpis v register.

Skratka, pošteno in prav bi bilo, da rečemo jasno ter glasno: »Cesar (pogreb s salvami in državniškimi častmi) je vendar nag!« Dejstvo je, da je ta država (uradna politika) ljubljenca narodovih src zlobno šikanirala, kadar in kjer ga je mogla. Kljub temu da je bil vsaj trikrat predlagan za Prešernovo nagrado, je ni prejel za časa življenja. Prejela pa jo je »umetnica«, ki njegovo glasbo in nje poslušalstvo imenuje, kot sem zapisal zgoraj.

Rastislav Rastko Tepina, predsednik Evropske zveze lajnarjev

P. S.: Ob tej priložnosti dajem javno pobudo Gorenjskemu muzeju, da vzpostavi Register ŽKD za Gorenjsko, saj Konvencija predvideva obstoj več nacionalnih registrov. Kot prvo umetnino naj, kakopak, vpiše glasbo bratov Avsenik!